another one bites the dust

Počitnice

2011-08-04T11:35:00.001+02:00

Prvič sem bila v Grčiji. Šla sva na Zakintos, zeleni otok, ki slovi po glasnih zabavah do naslednjega jutra. O zabavah ni bilo ne duha ne sluha, ogromni klubi so zaprti. Vsesplošno vzdušje na otoku je razpadu države primerno, ljudje kljub svoji nenarejeni prijaznosti in ustrežljivosti, ne morejo skriti zaskrbljenosti. Splošen vtis je precej razsuta, tipično balkanska dežela, z razpokanimi cestami brez črte na sredini dvopasovnic, z živčnimi šoferji in nemotečo lažernostjo prebivalcev.
Pred odhodom sva imela velikopotezne načrte o raziskovanju otoka z avtom. Že na letalu sva ugotovila, da se nihče od naju ni spomnil vzeti s sabo vozniškega dovoljenja. Do pristanka se s tem nisva pretirano obremenjevala, ker sva računala na taksije. Pa naju je na letališču na realna tla postavila tabla:

Po čem si bom zapomnila Zakintos?
Po najbolj slastnih melonah in nektarinah, po mačkah za vsakim vogalom, po vetru, ki dela kurjo kožo sredi največje vročine, po najlepšem minigolf igrišču, po prvem popitem cosmopolitan koktejlu, po luškanih balkonih in barvitih polknicah, po straniščni navadi metanja toaletnega papirja v koš (menda imajo slab kanalizacijski sistem, ki se zamaši zaradi papirja), po turkizni vodi in mega plažah, po odlični restavraciji Pepermint, po svoji alergiji na morsko klimo, ki je tretji dan dopustovanja izbruhnila v epskih razsežnostih.
In še dopustniške ugotovitve:
1. Definitivno nisem morski tip človeka. Mogoče je čas za razmislek o nakupu smučarske opreme.
2. Ne hodi na žure tik pred odhodom na počitnice, ker v boju z mačkom pozabiš spakirati res pomembne stvari.
3. Najboljše na počitnicah je dejstvo, da si non stop zunaj.

Četrtek

2011-07-21T10:55:00.000+02:00

Danes mi ne gre čisto nič na živce. Take redke dopoldneve je potrebno v mojem primeru izrazito nejutranjega tipa človeka objeti in ceniti. Robi že ve.

Retro ploščice

2011-07-21T00:15:00.001+02:00

Če odštejem obleke in čevlje, so mi všeč stare stvari. Če še enkrat pomislim, so mi všeč tudi nova oblačila in čevlji, ki se zgledujejo po starem. Všeč so mi vintage stajlingi v stanovanjih, na piknikih, na ulici. In niti približno nisem domača s tehniko. Vse te informacije rabite za razumevanje, zakaj je bil delujoč iphone cel mesec zaprt v škatlici, medtem ko sem jaz pridno telefonarila s svojega starega in oglodanega sony ericssona iz druge roke. Danes si že na meji sodobnemu času neprilagojenega, če ne udarjaš po zaslonu, ampak še vedno pritiskaš na tipke. Če bi bilo po moje, bi imeli še vsi številčnice. Pa sem podarjen ajfoun odnesla na odklep. Na poti sem se ustavila še na zelenjavnem soku v stanovanju z najlepšimi ploščicami. Te so dejansko iz tapravega časa in zares nobena (!) ni počena, pa se je po njih pred ogledalom prestopalo že veliko nog.

Ko smo že pri imitiranju starodobnega...V oči mi je padla stilistka Selina Lake

In obleke TimelessVixenVintage... Prekrasne!

Priča prvič in (verjetno) nikoli več

2011-07-19T11:54:00.005+02:00

V primeru, da se nikoli ne poročim, sem bila tega maja najbolj čustveno vpletena v poroko. Oženili smo edinega brata in mene si je izbral za pričo. Vključila sta me v večino priprav, tako da lahko iz izkušenj povem, da je ženskam lažje biti priča nevesti, moj brat pa bi potreboval enega brata. Prva vidna naloga ženinove priče je fantovščina. Nisem je speljala, ker bi bila to zagotovo najbolj pusi zabava ever in to, dragi moji, na vasi ne bi šlo brez doživljenjskega zbadanja. Na srečo ima mega frende, ki so mu za poročno darilo organizirali pravi vaški spektakel. Seveda nihče ne ve, da se je že dva meseca pred tem, moja soba spremenila v delavnico poročnih vabil in brez tega bi bilo na poroki svatov za prste ene roke. Poročila sta se dva študenta, ki sta že starša in hotela sta lahkotno poroko s čimmanj kompliciranja, ker kdo pa ima v predizpitnem času energijo za pripravo fensi dogodka. V resnici sta vso ceremonijo potihem planirala dobro leto in je kljub navidezni preprostosti zahtevala neskončno ur. Ravno zaradi tega je na koncu vse teklo kot po maslu in prav vsi svatje so imeli zabavo desetletja. Sprašujem se, če je možno doseči tako mero sproščenosti in celodnevnega rajanja, če posadiš goste v zaprt prostor s sedežnim redom in kupom jedilnega pribora ob krožnikih. Mislim, da ne. Ko se je začel delati naslednji dan, smo zadnji veseljaki posedali ob kresu, vsak s svojo steklenico penine:)
Mene je daleč najbolj zvilo na cerkvenem delu. Najlepša miniaturna cerkvica, ki odpre vrata samo za posebne priložnosti in ima najbolj hecne kipce angelov z žleht pogledom. Moji zaposlenosti zahvaljujoč, nisem imela časa slikat cerkvene dekoracije, kdo drug jih pa še opazil ni.

Ker je bil ženin hroščar, se je na poroko tudi pripeljal v enem. V domači delavnici mojstra je nastala limuzina, ki ima spredaj prostora za dva, zadaj za štiri, poker mizo in hladilnik, v prikolici pa dvojna postelja in dva sodčka za vino. Kul, a ne?

Šopek je bil tako luškan, da ga je bilo treba ujeti. Na žalost ni nihče ujel v objektiv zaprepadenega pogleda mojih staršev. Ker menda, ko si na poroki enega potomca, si ne želiš prav kmalu organizirati še ohceti drugega.

S to poroko, sem dobila svoje merilo, kako mora biti, ko se dva odločita ostati skupaj do konca. Veliko praznovanje, iskreni objemi, ljubeči pogledi in domače vzdušje. Zdaj bi rada samo še videla zares dober primerek mestne poroke.

In zakaj šele zdaj pišem o poroki? Ta teden podoživljam občutke in pregledujem fotke, ker sem v fazi izdelovanja zahval.

In za konec še besede, ki v center zadanejo poroko:

Rekel bom trenutku, ostani, tako si lep. (Goethe)

Na Shirley klopci

2011-07-14T16:39:00.000+02:00

Vsak dan se s kolesom vozim po isti poti v službo in nazaj. Točno vem, kako močno je treba poganjati, da ujamem zelenega kolesarja na naslednjem semaforju. Zadnje dni mi ne uspe loviti zelenega vala, v tej vročini sem prepočasna. Ko zapiha, je veter namesto prijetne osvežitve en navaden vroč pljusek zraka. Psom visijo jeziki do tal, ptiči stojijo v sencah z odprtimi kljuni. Že drugi dan se na poti ustavim v parku pri Navju, da popijem, kar je še ostalo vode v steklenički. Najraje na klopi z imenom Shirley, pahljača pa poje.

In še ugotovitev dneva. Najprej uvod. Ne gre in ne gre mi natikanje spredaj zaprtih čevljev na boso nogo. Pa sem zjutraj hotela prav rdeče zaprte čevlje. Z obzirom na trenutno vremensko situacijo, je bilo treba narediti kompromis. Nase sem navlekla nogavice s taveliko mrežo, ker te si pa imena nogavice niti ne zaslužijo. In ugotovitev: ko je zunaj nad 30 stopinj, ne nosi zaprtih čevljev, pa si lahko bosih nog naokrog in nogavice v omari.

Ja, vroče mi je, danes celo zaradi lastne nečimrnosti, zato se ne planiram spuščati v jamr. Poletje je top!

Polna življenja

2011-06-08T11:28:00.000+02:00

Že nekaj časa se trudim razumeti novo kampanjo Uniona. Slogan "polna življenja" za ustekleničeno vodo se mi še nekako zdi smiseln. Ampak tale zdolgočasena deklica? Valja se po postelji in čaka, da mine dan. Ne, tu pa nisem niti blizu dojemanja poante. In potem se vprašam, se sploh še kdo drug ukvarja z obcestnimi plakati, ali res samo mene bodejo v oči?
Vremenu primerno se sama počutim ravno toliko prekipevajoča od razburljivega življenja kot Unionova maneneka in gledam odseve v lužah. Hočem, da shlapijo od žgočega sonca, ki ga kar ni in ni...

Rukola za zajtrk in pokalice vsak dan

2011-06-08T11:00:00.001+02:00

Letos imam neko sumljivo ljubeče razmerje z rukolo. Ne mine dan brez nje. Družiti se začneva že zjutraj.

Že odkar se zavedam sama sebe, se razveselim vsakega šopa pokalic, ki ga zagledam ob poti. Tudi če se mi mudi, si vzamem čas, da počim eno ali dve. Prepričana sem, da vsi poznate bilko s trebuščkom namesto cveta, ki spusti presenetljivo močen zvok, ko jo nežno zgrabiš za cvet in pritisneš ob roko. A mogoče kdo ve, kako se strokovno imenuje ta hecna rastlina, ki je kriva za rdeče fleke na moji dlani, vsakič, ko se je lotim?

V nedeljo

2011-05-23T23:59:00.002+02:00

Frej vikendi so sila fina stvar. Tisti, ki ne delate v šoping centrih, zdravstvu ali pa niste sami svoji šefi, jih najbrž jemljete za samoumevne. Drugi odštevamo dneve, ko imamo v kosu prosta dva dneva. Ta vikend se nama je z Robijem celo pokrila nedelja brez obveznosti (si lahko mislite) in smo šli.
Najprej na kosilo, ki je bilo zares domače. Janez nas je peljal na kmetijo Kuren, kjer smo si že po predjedi obliznili vse prste. Pita s pinjolami z domačim pestom, solata s polivko, ki bi jo z lahkoto na koncu spil samo in mega slasten (res ne pretiravam) bučkin karpačo na domačem kruhu.
Glavne jedi so seveda mesno obarvane. Anin zelenjavni krožnik je bil v primerjavi z našimi precej žalosten. Moj prašiček s krompirjem iz peči je bil krasen in fanta sta v en glas naročila jagenjčka, ki je izpuhtel s krožnikov. Jaz sem takrat že zaključila, tapogumna dva sta si naročila še štrudl. Itak, da sem ga poskusila, dober je bil. Kmetija Kuren je očitno strašno popularna, saj so nam komaj našli mizo za štiri. In še eno o razgledu. Nisem ravno najbolj spretna v orientaciji, tako da nimam pojma v katero smer smo gledali, ampak razgled je čudovit.

Sledila je poceni zabava v Ljubljani, minigolf v Tivoliju. Zagotovljen smeh z malo tekmovalnosti in razgibavanja. Zaenkrat še ni gneče, prav pri nobeni luknji nismo rabili čakati.

Moja luknja.

Kljub težavnemu visečemu terenu, sem spravila žogico v luknjo v prvo.

A sem že omenila, da sem zmagala? :)

To je to!

2011-05-23T23:01:00.000+02:00

Jennifer Lopez mi nikoli ni bila simpatična, ampak tole... Njena očala so daleč najbolj luštna, kar sem jih letos videla. Ne, se popravljam, so najbolj čedna reč za na nos, kar sem jih kadarkoli videla.

fotka

Da ne bi kdo mislil, da v prostem času po netu vohunim za latinsko gospodično. Fotko sem videla na naslovnici neke slovenske revije, ko sem čakala v vrsti pred blagajno v trafiki.

Mika me...

2011-05-19T12:45:00.003+02:00

Celje! Stari mestni del je krasen, ljudje so v primerjavi z Ljubljančani manj napeti in bahaški, galerija odpre vrata tudi v ponedeljek, v meni vzbuja srednješolsko nostalgijo, tam je prijateljica Ana in njena kompanija. Ko smo že pri Ani... Za nekaj časa odhaja v Savdsko Arabijo. In ker Arabci niso ravno radodarni z deljenjem viz (a veste, da rabiš za vizo z daljšim rokom trajanja uradno diplomatsko povabilo?), se med čakanjem dotičnega papirja poslavljava že tri tedne. Ne predstavljam si sicer, kaj Evropejka lahko tam počne. Voziti avta ne sme, piti alkohola tudi ne, branje knjig iz lokalne knjižnjice odpade, tako da mislim, da se bo Ana specializirala v štrikanju in kvačkanju.
Sploh pa me za Ano ne skrbi, saj je strašno ustvarjalno bitje. Poglejte tale prstan, ki mi ga je naredila, prosim lepo:

kavarna Miško Knjižko pred novo celjsko knjižnico

Galerija Plevnik Kronkowska, razstava Fokus v prerezu

mesto

In še glavni razlog za intenzivno tuhtanje o vrnitvi v domače loge: cene nepremičnin. V neposredni bližini Šempetra in odcepa za avtocesto, če smo natančni, v Taboru, so sredi travnikov in hribov postavili stanovanjsko naselje, ki z estetskega vidika ni nič pretresljivega. Ampak pred hišo imaš svoj kos zelenice, kjer lahko razkopavaš po mili volji in posadiš sivko ali pa ananas, če ti tako paše. Cena ene bivalne enote je primerljiva z dvosobnim stanovanjem v precenjeni Ljubljani. Da te vrže na rit!

Hit poletja?

2011-05-19T11:37:00.001+02:00

Ne verjamem, da sploh še obstaja bralec tega bloga, ki ni videl spota. Pa vseeno... Manouche s Kje si lubi kraljuje na glasbenih lestvicah, še malo in se bo vrtel na glasbenih oddajah. Hecen je tale muzikantski posel. Lansiraš komad, ki je potencialni hit, pa se namesto da bi ležerno počival v viseči mreži in delal potičke v pesku, živciraš. Ker je treba gledati naprej in lansirati nov, še boljši komad, ker se je treba spopasti s kritikami, ker je treba požreti ignoranco nevoščljivih glasbenih "frendov", ker lastni projekti zahtevajo finančni vložek in velik riziko.
Spot je pa super kjut, če vprašate mene.

Še nekaj linkov lestvic, kjer lahko s klikom ustoličite Manouche na najvišjih mestih.
Radio Hit
Radio Prlek
Radio Celje
Alpski val
Glasborola

Zakaj so na fantovščinah samo fantje?

2011-05-03T10:44:00.001+02:00

Zahvaljujoč dejstvu, da bom čez nekaj dni priča na poroki svojega brata, sem lahko to soboto prisostvovala na svoji prvi in verjetno zadnji fantovščini. V Savinjskih koncih je v navadi, da se bodočega ženina "malce" namatra s pohodom čez celo vas, medtem ko ima na hrbtu privezan križ. Za popestritev dogajanja se na poti postavljajo prepreke in opravila, ki jih mora še zadnje dni ledig in frej fant prestati. Luka je moral vmes pokositi zelenico, skopati luknjo, postaviti štange za hmelj, prekopati gredico, pomesti gostilno v kateri so v preteklosti fantje non-stop viseli,...
Na pohodu so kot spremstvo dovoljeni samo moški prijatelji in kakšen harmonikaš. Zdaj mi je jasno zakaj. Ko zagledaš svojega ljubega brata, kako se čisto moker in zmatran vrača po petih urah proti domu, te oblijejo solze. Žur je bil pa tako luškan, da so zadnji borci z ženinom na čelu popadali dol šele ob enajstih zjutraj. Bravo organizacijskemu odboru in najinima staršema!

Neprilagojeni

2011-04-29T17:26:00.000+02:00

Poslušajte tole...
Svojega brata in njegovo skorajšnjo ženo sem si vzela za ideal v prilagajanju in uspešni zvezi. Seveda jima želim vse lepo in čimmanj medsebojne drame. In da ne bi slučajno jaz ujezila kakšne višje sile, ki bi jima potem nagajala na celi črti, sem šla danes preventivno do cerkve k spovedi. Ker kako pa zgleda, če je ženinova priča edina, ki med cerkvenim obredom ne prejme hostije?!
Med jutranjo mašo sem čakala v vrsti pred spovednico in se spraševala, kaj ima toliko različnih profilov ljudi v petek zjutraj razglabljati s patrom Vidom. Že čakanje mi ni bilo čisto nič simpatično. Pred mano si je hotel dušo olajšati starejši gospod in razprava je bila burna, glasna in dolga. Potem pa jaz. Oh, midva sva debato zaključila zelo na hitro. Zataknilo se je že na začetku, ko me je povprašal o stanu. In jaz bizgec sem mu iskreno povedala, da živim s fantom, s katerim nisem poročena. Odslovil me je, saj po njegovem mnenju za takšno početje ni odveze, da ne bova niti nadaljevala in nasvidenje. Pa je spet nastopil bizgec v meni in prav mogla sem komentirati in če on sploh ve, koliko poroka dandanes stane in kako živeti na koruzi ni čisto nič neobičajnega. S tem sva pristala pri mojem drugem grehu, razsipnosti, ki prav tako ni v skladu z božjo voljo. Ja, pater Vid bo že vedel, saj je eden izmed ekipe Cerkve, ki je sam vzor skromnosti.
Malo sem užaljena. Spoved sem vzela resno, cel dan pred tem razmišljala o stvareh, ki jih delam narobe in si na netu celo osvežila potek spovedi. To je že moja druga slaba izkušnja s spovedjo. Nikoli nisem šla na skupinske seanse, kjer te nihče nič ne vpraša, vedno si želim pogovor na štiri oči. Očitno to res nič ne šteje.
RKC se bo nujno morala prilagoditi sodobnim družbenim normam ali pa sem nabasala na najbolj konzervativnega patra v Ljubljani. Ah...

izvir današnje spotike, nekaj dni nazaj, pred taisto roza cerkvijo

Nisem se dolgo pustila motiti in zavila v Borovo po moje prve odrasle gumijaste škornje. Zgleda, da bo na poroki dež. Nič hudega, zdaj sem pripravljena in prilagojena na vse vremenske razmere. In ne spomnim se, kdaj sem nazadnje lahko skakala po lužah. Luštno je!

Pentlje, torbe, pričeske,...

2011-04-27T15:26:00.000+02:00

Nevesta in ženin bosta lepa. To že vem, ker sem oba videla napravljena v poročne gvante. Tudi ostalim družinskim članom (staršem in starim staršem) celotne opreme že lično visijo na obešalnikih in čakajo dan D. In ker je priča na vsaki drugi fotki, bi bilo sila primerno, da že enkrat zberem na kup celoten outfit. Hotela sem nekaj lahkotnega, napol retro, napol moderno. Že nekaj časa nazaj sem štartala s temno modro obleko in rumenimi čevlji in si niti približno nisem predstavljala drame in ožuljenih nog od frfotanja po trgovinah. Rabim namreč torbo in nekaj z rokavi za primer mrzlega vremena čez 10 dni. Našla sem jopček, ki mi je res všeč, pa zdaj čevlji rumeno butajo ven. Vse bi se rešilo z rumeno torbico, a ne? No, v Ljubljani ni niti ene primerne! Pod primerno beri z normalno ceno, ne preveliko, ne flurescentno rumeno. Iz zaloge mojih torb prideta za silo v možen izbor dve. Sem si zavoljo boljše predstave kar obe namontirala na roko. Tavelika je sicer prevelika, ampak imejte v mislih vso kramo, ki jo priča (ali pa pač samo jaz) tovori s sabo. V laseh bo rumeno/bež roža, za res najhujši mraz je na strani bež plašček. In še to, poročita se dva petindvajsetletnika in zabava bo v piknik obliki (kar pomeni, da so nujne s sabo tudi balerinke, te na srečo imam).
No, zdaj imate vse ključne podatke in jaz sem danes videti takole:

Lase mi bo na poročno jutro spela Nina in če nama uspe ponoviti, kar sva naredili ta vikend, mislim, da bo šlo fino z obleko.
In da se ne bi slučajno kdo spotikal ob fotke. Tele so obupne, ampak je danes tako počasen dan za vse nas z nizkim pritiskom, da se mi ne da niti gumbov na fotoaparatu obrnit.

Planiranje

2011-04-27T08:42:00.003+02:00

Rada delam dnevne spiske.Vedno nosim s sabo planer v katerega gredo samo najpomembnejši opravki, po žepih torbic pa se valjajo pomečkani in prečrtani mini seznami. Na misel mi ne pade, da bi si vse beležila kot opomnike v telefon. Telefoni ne delujejo. Pravkar mi je crknil mobilni spremljevalec in seveda sem imela vse številke na aparatu in ne na sim kartici. Ostala sem čisto brez vseh cifer, ne hecam se. Sploh mi je pa fino pisati na roke s turkiznim kulijem ali nalivnikom. Tega s telefonom pač ne moreš...
Včeraj sem nekje med srkanjem čaja "vandrovček" in čakanjem prijatelja pregledala naslednja dva tedna. Dolgčas mi ne bo. Pojdi v zlatarno, zaveži trakove, kupi še papirja, pokliči tega, vprašaj onega, preživi fantovščino, pozdravi že enkrat razbito koleno, lepo se obnašaj na dekliščini, zamenjaj torbico,vsak dan izvajaj ritual za klicanje lepega vremena, najdi škatlo, nesi raztegniti čevlje, ne pomivaj posode (ker hočeš na poroki dolge nohte), vrni knjige v knjižnico, pokliči brata če še diha, pripravi se na govor (čeprav ga bojda ne bo), vmes pa pojdi še kdaj v službo.

Zabavne so poročne priprave. Nisem v prvi bojni črti, moje naloge so simpl, pa imam vseeno polne roke dela. In moja najljubša poročna stran? Zeleni poročni čeveljci, seveda!
Samo poglejte si tole čedno kolesarsko piknik poroko.

Pokuk na hitrico

2011-04-22T15:08:00.001+02:00

Spot še ni v montaži, tako da bo trajalo, preden bo na ogled. Imate pa tule en hiter oris dogajanja. Evo, moški na delu:

Nedeljska statistika s snemanja spota:
trajanje (v urah): 16
napihnjeni baloni: 400
počeni baloni: nezanemarljivo veliko
število mojih bojnih ran: 3 (dva žulja na roki od zavezovanja balonov, plavo koleno zaradi nerodnosti)
kolikokrat smo slišali komad: približek številu neskončno
kdo je bil najbolj simpatičen: swing plesalci
število sodelujočih: na oko, 30
število gostov in firbcev: okrog 10
število zadovoljnih obrazov na koncu: prav vsi, od prvega do zadnjega

Največ zahval gre baru Izložba in lastniku, Robi je z organizacijo in diplomatskimi prijemi prekosil samega sebe, ostali prisotni so bili dobrovoljni in mega potrpežljivi. Bravo! Zdaj pa še miks in ga imamo, težko pričakovani spot.

scena

Vse fotke so s popoldanskega testiranja. Spot se je snemal ponoči in takrat moj aparat dela same zmazke. Sploh sem pa v nočnih urah prevzela šank in zagrozila, da mi kdo slučajno ne bi naročil zapletenih koktejlov.
To je bila ena židana in navihana nedelja, po kateri smo vsi rabili 2 dni rehabilitacije.

200 balonov

2011-04-17T11:29:00.000+02:00

Danes se snema spot Kje si lubi. Zadolžena sem za napihovanje 200tih belih in rdečih balonov. Z jeklenko, na srečo mojih kadilskih pljuč. Prav ene tolikokrat sem morala narediti balon iz orbit kids čigumija, da sem dobila tole fotko:

V ozadju je vsa vintage krama, ki bo kot kulisa v spotu. Pike, pike, pikice...Nič, grem polnit balone.

Mežikanje v sonce

2011-04-13T11:32:00.000+02:00

Nekaj je z mano in Žalami. Vsak dan se peljem mimo in so mi všeč. Ne dojemam jih samo kot kraj žalosti in zadnjega počitka, ampak kot park. Takole zgledajo...

Da ne bo objava preveč morbidna, prilagam še video, ki mi je res luškano narejen. Zdaj pa pojdite ven na sonce, kmalu se obeta dež.

Lepa kot... nevesta!

2011-04-12T09:50:00.001+02:00

Čudi me, da nisem še prav ničesar napisala na temo bližajoče se bratove poroke. Najbrž se pač ne spodobi po blogu razpredati o pripravah na ohcet, ki ni tvoja.
In vsako leto aprila, ko cvetijo jablane in češnje, stara mama vzklika, da imamo na dvorišču neveste. Vedno večkrat se strinjam in navdušeno prikimavam njenim izjavam. Zdaj pa recite, če nima prav!

domača jablana ob čebelnjaku

žalostna in tiha nevesta ob ljubljanskih Žalah

Ko se vleče...

2011-04-12T09:35:00.000+02:00

Imam se za dokaj tolerantno bitje, vsaj kar se tiče urejanja Ljubljane. Ampak razkopavanja v Parku Zvezda imam počasi dovolj. Nekdo je imenu izvajalskega podjetja dodal črko Š in vprašaj. Očitno nisem edina, ki jo moti večletno gradbišče v centru.

Moja strpnost se je minimalno ojačala v nedeljo. Nekaj delavcev je sončnemu nedeljskemu dnevu navkljub pridno brkljalo po kupih zemlje. Ampak mojemu gradbeniško neukemu očesu se dozdeva, da dela niti približno še niso v zaključni fazi. Še bomo čakali dan, ko se bomo s kolesom zapeljali čez.

Kje si lubi?

2011-04-10T16:23:00.009+02:00

Ta ra ram!!!

Končno je luč ugledal nov projekt Manouche. Elektronski sving, ki je zorel ravno dovolj časa, da se je skupaj s pomladnim soncem ojunačil in širni množici predstavil prvi song, KJE SI LUBI.
Jaz na tole poplesujem že slabe pol leta in z velikim vzhičenjem in metuljčki v trebuhu čakam, da zgrabi še vas.

Urugvaj

2011-03-27T21:47:00.000+02:00

Danes sem spet sama v Ljubljani. Ne, Robi ni šel v Urugvaj, ampak (spet) v Beograd. Že kakšno leto nazaj so fantje (Magnifico ekipa) posneli glasbo za film o srbski nogometni reprezentanci, ki se je leta 1930 uvrstila na svetovno prvenstvo v Urugvaju. Film v Srbiji dosega rekordno gledanost in danes so se delili avtogrami igralcev (ki so med predvajanjem postali mega zvezde) ob Magnifico spremljavi. Filma še nisem videla, čeprav se že dolgo rajcam s trailerjem. Čakam, da ga domov lepo, kot se spodobi na CDju prinese Robi. Kot vse kaže, ga bo treba pač potegniti z neta. Super všeč mi je seveda čas, v katerem filmska zgodba poteka in dol padam od smeha nad polizano pričesko Pešutovega Robija.

Čopasti ponirki

2011-03-27T21:20:00.001+02:00

Do zdaj sem bila pač mnenja, da se po ribniku Vrbje vozijo po gladini ene navadne plešoče race. Pa temu ni tako. Strokovno gledano, gre za čopaste ponirke, ki imajo navado svoje samice osvajati s paritvenim plesom. Čeprav meni z varne oddaljenosti na bregu, še vedno zgledajo kot malo bolj nališpane race. Med paritvenim obdobjem (v katerem smo zdaj), se jim čopek na glavi prav falično dviguje in perje ob straneh glave se obarva rdeče. Kot da bi bili zardeli med flirtom. Ljubko. Malo manj ljubko je, ko se moški samci po Ljubljani začenjajo obnašati kot vodna perjad. Ob prvem lepem vremenu, ko so plašči odprti ali pa se nosijo pod roko, vadijo svoje paritvene tehnike na vsakem ženskem primerku, ki pristopiclja mimo. Pa čeprav pod drugo roko že držiš svojega ponirka.

Moj kompaktni prijatelj kljub 14kratnemu zumu ne nese dovolj daleč, da bi razlikovali čopastega ponirka od navadne race, zato prilagam fotko tega Casanove z neke druge strani.

In tole spodaj niso ponirčki, ampak race. Vsaj zdi se mi... In otočki na jezeru so umetno postavljeni za gnezdenje labodov. Okrog jezera je mogoče opazovati še nekaj primerkov ptic: črna liska, vodomec, čaplja, pa seveda vsa bolj običajna ptičja druščina od kosov do vrabčkov. Aha... videla sem tudi žolno, ki pa ni bila pri volji za trkanje po deblu. Ja, v Savinjskih logih JE fino!

Retro materinski dan

2011-03-25T16:12:00.000+01:00

25. marec je rezerviran za mame. In vsako leto se napolni vaza s šopkom. Tokrat sem želela nekaj staromodnega, primernega petletnemu otroku. In sva šle z Nino nabirat zvončke. Še vedno so na istem travniku, točno na istem mestu. Nazadnje sem jih nabirala skupaj s plesalcem za svoj maturantski ples. Na žalost je bil šopek edina čedna stvar na vsej moji maturantski opravi. Kaj pa rokerska najstnica ve o stilu.
Kljub simboličnemu darilu, se skromnega šopka mame tudi danes razveselijo enako kot pred 10, 20 leti. Z N. sva z otroško navihanostjo skakale od enega do drugega zvončka in jih premišljeno sestavljale v šopek. Med vožnjo proti domu pa pri obeh cmok v grlu, ker pri najinih 30ih nimava nobenega, ki bi nama na ta dan prinesel nerodno zvezane rože s travnika.

Kar dobro pašem na njivo, kaj pravite? Čeprav nimam pojma, kdaj se kaj sadi. Če bi pri nas doma čakali name, bi slabo jedli solato in še kokoši bi bile strahovito suhljate brez svoje koruze.

Iskali sva še mačice, male mehke zadevice, pa jih ni bilo. Sva pa na fino pognojeni zemlji našli trobentice. Po principu: če nas cigareti ne ubijejo, nas tudi malo gnoja ne bo, sva jih zavzeto vtaknili v usta. In pihanje skozi te rumene cvetke ne deluje. Mogoče lahko trobijo samo mala otroška usteca, ali pa sva midve totalno iz vaje. Res ne vem.

Godibodiji

2011-03-25T15:36:00.000+01:00

Prav kmalu se ima zgoditi festival Godibodi, v lušnem zavetju Stare elektrarne, v mednarodni Celici in legendarni Festivalni dvorani. Se vidimo enkrat med 4. in 10. aprilom.
Včeraj na kavi so me nasmejali spremljevalni godibodiji, male puhaste note s škilečimi učki. Roza je moja, oranžna pa Robijeva.

Dopust

2011-03-25T01:10:00.002+01:00

Za včerajšnji dan smo planirali Faithless koncert, pa je bil prestavljen na nemogoč termin. Ostal je dopust, ki je bil sprva namenjen rehabilitaciji po žuru, na koncu pa izkoriščen v Ljubljani.
Francoska dekadenca, kankan plesalke, po mestu s plaščem pod roko in lovljenje novih sončnih peg, so bili moja današnja zabava.

V hladilniku

2011-03-24T23:43:00.001+01:00

Šest let sem živela pri Žmavcu in takrat je bil to moj omiljeni lokal. Vedno zanimiva klientela, nikoli tečna glasba, srčkan vrt v barvah. Po dveh letih od pakiranja kufrov v Bežigrad, sem tam vedno manj. Včeraj popoldne sem razočarana umikala noge nerodnim natakarjem, ki polivajo naročeno vino. Tokrat mi niti gostje niso bili všeč. Ne paše mi, če se popolni neznanci izza sosednjih miz vtikajo v najino debato. In ker so očitno pijani posedali v lokalu ob prvem soncu (in to ob petih popoldne pred delovnim dnem, če lahko dodam) jim poguma za skakanje v besedo ni manjkalo. Njihova koncentracija alkohola v krvi je morala biti visoka, če sva jo opazila tudi midva, ki prav tako nisva srkala čaja ali vroče čokolade. Ko smo že ravno pri čokoladi... Spet sem na postu od vsega sladkega in piva. Meša se mi, sploh ob vednosti, da se čez pol hladilnika šopiri čokoladna torta, ki jo je Robi dobil za rojstni dan.
V taistem hladilniku je v zmrzovalniku še kašmirjev pulover. Čeprav me je prodajalka opozorila na muckanje kašmirjevih reči, sem ga oblekla za službo in še cel dan živčno cufala kašmirjeve svaljke s hlač in las. Menda pomaga, če se ga zamrzne. No, pa da vidim.

Ker nosim fotoaparat povsod s sabo, sem predpostavljala, da imam po vseh večerih in nočeh v Žmavcu, en kup fotk dotičnega placa. Ne, pa nimam. Prebrskati sem mogla zadnja 4 leta, da sem našla tole, ki pa je kot naročena za objavo. Mini gospodična v roza kapi bo namreč ta vikend stara že 4 leta. In ob moji baročni zaobljenosti s tistega obdobja mi postane jasno, zakaj se vsako leto lotim cuker posta.

Maršali in ljubice

2011-03-19T00:19:00.001+01:00

Točno ti maršalski ojačevalci mi odžirajo prostor v stanovanju:

In namesto mene vlogo ljubic igrajo elektronske naprave, za katere nimam pojma, kaj počnejo. Stiskajo in lupčkajo se sigurno ne...

Vabljeni!

2011-03-17T11:29:00.002+01:00

Razen Robijevega stajlinga nisem imela nič opraviti s spotom. Še ko me je prosil, če jih lahko namažem, nisem mogla kaj dosti narediti. V moji lišp torbici namreč ni nobenega pudra. Pa kakšna je ta ženska??? Spot je bil narejen na horuk in mi je vseeno všeč. Mogoče prav zato. Tako to izgleda, ko se dobijo profesionalni talenti na kupu. Vsi v bendu sodelujejo pri nebroju projektov, tu pa si dajo duška. Mislim, da se točno to tudi očitno vidi na vsakem Elevators koncertu. Prav kmalu se lahko o tem prepričate sami. Vabljeni v šišensko katedralo, to soboto zvečer, na urico ali dve čistega funk užitka. Če oklevate, naj omenim še mega gostje: edinstvena diva Josipa Lisac, utrgana Aphra Tesla s seksi viski glasom in pojoča flavtistka Tinkara Kovač.
Evo, še čisto svež spot:

In čemu se čudim?
1. moški trmi. Ne predstavljate si dolžine prepričevanja v svetlo moder reklc, ki mimogrede res gre s kitaro in njenim pasom s srebrnimi zvezdami.
2. moški iznajdljivosti, kako iz drekasto rjavega placa narediti všečno ozadje. Zdaj pa povejte, če ni kot v notranjosti počene disko krogle?
3. Josipi. Lahko verjamete, da pride v Ljubljano na koncert in vse kar hoče je urejeno prenočišče? Pa če to ni lepo... Bravo!

Vikendaška nostalgija

2011-03-15T11:27:00.002+01:00

Najbrž ni očitno, ampak kadar sem vsa razštelana in skuštrana od živciranja, ne objavljam na blogu. Ker se mi takrat nič ne zdi vredno omembe in sama pri sebi negujem skrbi do epskih in najbolj tragičnih razsežnosti. Po vikendu doma lažje diham in evo me.

Planirali smo izlet med drevesa v Logarsko dolino, pa smo zaradi bolezni v ansamblu ostali v hiši. Alternativa za kvalitetno družinsko druženje je brskanje po starih albumih. Nasmejani obrazi, skupne dogodivščine in otroške slike so nas spomnile, da se imamo radi in da smo fajn.
Daleč največ smeha pa je poželo odpiranje šatuljic z nakitom. V eni izmed njih smo našli z zlatom prevlečene zobe. Da je lahko bil to nekoč statusni simbol in estetski doprinos bleščečemu nasmešku, pa res ne razumem.

Februar

2011-02-28T11:43:00.001+01:00

Ni mi lahko. Z malo kukanja po ostalih blogih, se zdi, kot da nisem edina. Nekakšna depresivna luknja je bil tale februar. Jutri je prvi marčevski dan, čez 5 dni se preganja zima, sonce bo posijalo in prežarčilo glavo.
V takih dneh pomaga samo še funk. Preverjeno.

Kavalirji ene in druge sorte

2011-02-16T12:59:00.001+01:00

Kamorkoli sem se štirinajstega obrnila, so se ženske postavljale s svojimi pušeljci in moški so nezainteresirano izbirali darila. Slednje vem zagotovo, ker sem nemalo njim na koncu po svojem okusu sestavila pakete za njihove srčne izbranke (če ste slučajno dobile L'Occitanovo mandelj linijo, vedite, da sem bila to jaz). Pa čeprav mi dol visi za pocukran srčkast "praznik", še vedno nisem popolnoma pomirjena z Robijevim neprinašanjem rož (tulipanov). Vseeno sem dobila točno tisto, kar nama najbolj manjka. Čas. Od novembra naprej je ali na vajah, na koncertu, na turneji ali pa sestankuje. Življenje glasbenika ni tako lahkotno, kakor se mogoče zdi z varne razdalje. Tokrat sva si vzela čas za eno izmed meni ljubših gostilnic v Ljubljani, Klub prešerne zdravljice, Belokranj'c po domače.

Gostišče vodita mož in žena, ki tudi kuhata, strežeta in zabavata goste. Vsi prostori so oblečeni v les, na mizah so rožasti plastificirani prti, meniji so v plastičnih folijah, s stropa se spuščajo pajki, na stranišču imajo eno novoletno in eno velikonočno ikebano skozi celo leto, pribor je z vseh vetrov, na keramičnih ploščicah v wcju so psi. Juhe so za prste obliznit, jedi z menija so najboljše tiste, ki so sezonske.

Šopek na fotografiji ni bil namenjen meni, ampak bratovi skoraj ženi. Luka je že nekaj let redni odjemalec rož v cvetličarni Kavalir. Ne preveč oderuške cene in super kjut šopki. Do zdaj mi je bil všeč prav vsak njihov cvetlični aranžma, ki sem ga videla.
V pričakovanju svojega šopka na gregorjevo (12. marec), vas lepo pozdravljam.

Burleska

2011-02-13T23:39:00.001+01:00

Pravkar pogledano. Film z zgodbo, primerno drugorazredni filmski produkciji, ki me je vseeno z lahkoto držal pri monitorju do konca. Kako ne, če se pa dve uri iz kadra v kader sprehajajo prfekt postave z lušnimi obrazi. Seksi koreografije s korzetki in perjem na vintage glasbeno podlago v pop izvedbi, pa seveda Cher in ostala precej posrečeno izbrana zasedba. Sploh moški del je vreden ogleda in vzdihljajev. Hecen Alan Cumming in super kjut Eric Dane in Cam Gigandet (njega sem tokrat uzrla prvič). In zanimalo me je, kako se bo znašla Christina. Ah... s takšnim glasom res ne rabiš igralskega talenta, ker tega itak nihče ne bo opazil. Vsekakor dober izbor za ležeren (ženski) nedeljski večer.
Če bi rade pogledale film v dvoje, se mi zdita neprimerno bolj pametna izbira Črni labod ali Kraljev govor (Natalie Portman v prvem in Colin Firth v drugem filmu sta oba za dol padit).

Ko se vsedeš na narobe trolo

2011-02-13T14:10:00.000+01:00

V četrtek sem brez razmišljanja sedla na trolo, ki me odloži pri železniški. Potem ti preostane čakanje na drug avtobus ali pa peš v petkah do Bežigrada. Brez strašanskega cincanja sem izkoristila napol pomladni dan in odkorakala domov. Bližnjica me je peljala skozi Navje. Čisto prazen park, s soncem obsijano kamenje, rdeči nageljni na grobu.

In skakalnica za ozadje...

Kri

2011-02-13T13:47:00.000+01:00

Nekaj časa me že zanima, kateri antigeni so napopani na moje eritrocite. Ugibanja me je rešil brat, ki je z vaj prinesel hitri test ugotavljanja krvne skupine. In kaj se zgodi, ko se srečajo nesojen mikrobiolog, skorajšnji zdravstvenik in še malo, pa bo farmacevt? En kup pametovanja okoli simpl testa. Zataknilo se nam je pri razmazovanju vzorca, pri dedovanju krvnih skupin, pri interpretaciji rezultatov. Ker je bratu pokazal test skupino O, meni pa B, smo bili združenega mnenja, da to pa ne gre. Si predstavljate, da nekega mirnega večera ob kapljanju krvi na test ugotoviš, da nisi od istih staršev? Na koncu smo itak povprašali google, kaj on misli. In ja, brat in sestra lahko imata krvni skupini O in B. Sva od istih staršev.

Zdaj preučujem diete po krvnih skupinah in pritrjujem. Kruh plus vse kar pride iz pšenice mi ne odgovarja, na žalost spada sem tudi avokado, sem mesojedo in zelenojedo bitje in mleko mi ne škodi. Prav. Od mesa naj bi se izogibala želvam in vevericam. Še dobro, da vem. Ker sem ravno planirala v Tivoli po eno vev'rco in hop z njo na ogenj.

Delitev del

2011-02-06T23:11:00.002+01:00

Popoldne sem šla pogledat našega malega bolnika. Ugotovitve so sledeče:

ati z navdušenjem vozijo helikopterje...

mame znajo najlepše prebrati knjigo...

mali škratje pa uživajo, kljub bolečim ušeskom.

Ljubljančanke

2011-02-06T23:02:00.003+01:00

Vsa mesta so lepša, kadar sije sonce. Ampak Ljubljana... Ta pa takrat začara.

Brina je šofirala in midve sva si dali duška.

Bilo je tako luštno, da me ni pretirano spravil ob živce niti najbolj zoprn golob. Perjata podganica se je vehementno sprehajala po veji direkt nad mojo glavo. V trenutku zavzetega razmišljanja, kako mi je fino, sem na lase dobila zdrizast kakec. Pol ure kasneje sem na plašču našla še eno porcijo. Zdaj sem po vseh statističnih pravilih rešena golobjih drekcev vsaj za naslednjih pet let.

In tale zimzelena se danes sama ponuja v objavo. Pa čeprav nobena od nas treh ni čisto prava Ljubljančanka.

Potrošniška zarota

2011-02-03T12:09:00.001+01:00

Super jutro je bilo. Zbudila sem se zgodaj, spočita in nezabuhla, brkljala sem po kuhinji, čakala, da stroj opere še zadnje dokaze nemške turneje, ob kavi brskala po netu, se zapakirala v plašč, šal in rokavice in se odpravila ven. Do knjižnice in na en krog po Bežigradu v upanju na kakšno fotko za blog. Potem pa veselje in pol. Med prižiganjem fotoaparata je ta prav utrujeno zavzdihnil, objektiv se je ustavil nekje na pol poti do aktivne pozicije in to je bilo to. Zdaj se niti ne prižge, niti se ne ugasne, prav žalostno visi nekje v foto vicah. Seveda sem oddirjala domov, iskat račun in garancijski list. In ne boste verjeli: garancija je potekla decembra. Glede na to, da imam nizkocenovni kompaktni aparat se ga ne splača popravljat. Prepričana sem, da imajo novodobni aparati vgrajen čip, ki mašini sporoči, kdaj poteče garancija in po preteku pač crkne. Podla taktika potrošne industrije, kako od uporabnikov izvleči čimveč denarja, ker morajo pogosto menjati elektronske naprave. Za popizdit!
Zdaj s strahom in sila previdno tipkam po tipkovnici računalnika, ker je ubogi revež star malo več kot tri leta in verjetno prihaja tudi njegov čas. Telefon imam dva meseca več kot dve leti, tako da v kratkem pričakujem še njegov tragičen konec. Saj res... pralni stroj je star dve leti. Kmalu tudi oblek ne bom več mogla oprati ali kako? Pa tako lep dan se je delal!

Sem pa dobila idejo, v kaj lahko posadim baziliko. Ali pa mogoče malo peteršilja.

Ploskanje

2011-02-02T12:27:00.000+01:00

Robi je z 10 dnevne turneje prinesel za 3 stroje umazanih oblek. Če se sprašujete kako mu je to uspelo, imejte v mislih, da je to 9 odrskih outfitov, trenirke za svaljkanje po minibusu in en kup brisač. In glej ga zlomka, od nekje so se vzele tudi male leteče zverinice: molji. Zadnje 2 dni samo še ploskam, ko jih lovim po stanovanju. Da niti ne omenjam, koliko prostora zavzema obešalo za sušenje cot v 35 kvadratnem domovanju, ki je razstavljeno sredi kuhinje/veže/prehoda do kopalnice. In zdaj grem vijugati med kupe škatelj (škatel??) v L'occitanu. Delamo namreč valentinovo izložbo in nova pošiljka robe je spet tu. Glede na dejstvo, da sem med dokaj nerodnimi, vse skupaj prinese plave noge tam nekje do kolena. Ah, kako je luštn!

Prilagam čedne škatle za shranjevanje, pa nimam pojma s katere strani:

Oda tibetancem

2011-02-02T11:21:00.000+01:00

O začetku svojega pretegovanja sem že pisala. Minilo je 5 mesecev in še vedno vztrajam. Priznam, da sem bolj lene sorte in še vedno nisem prilezla na 21 ponovitev. Ustavilo se mi je pri 15, kadar se mi mudi jih naredim tudi samo po 7. Ampak sem dosledna in jih delam vsak dan. Bravo js! Podlogo za telovadbo vedno razgrnem zjutraj, včasih vmes še malo podremam. In res vidim izboljšanje splošnega počutja, menstrualnih krčev nimam že 4 mesece in po celem dnevu stanja v L'Occitanu me križ ne boli več. Resno mislim tudi, ko rečem, da decembra v BTCju ne bi preživela, če ne bi imela ojačanega trebušno hrbtnega predela. Tibetančki so mega, vam rečem!

Lutke

2011-02-01T22:49:00.000+01:00

Lasulje postrani, poskus prikaza sodobnega moškega, ki si dolge lase zveže v kito... Najbrž vse skupaj v želji privabiti nove kliente v trgovino. Edino kar pri meni privabi tako početje, je čudenje. In lasulja ni postrani po pomoti. Vem, ker je bila fotka narejena enkrat v začetku prejšnjega tedna, in danes sem šla preverit, če so jo mogoče le popravili. Ne, je še vedno tam. Potem je tako nameščena na plešasto lutkino glavo sigurno z razlogom. In še dokaz, da si ne zmišljujem:

Za fante

2011-02-01T11:11:00.000+01:00

Kaj obleči čez srajco in zgledati mladostno? Prfekt rešitev je spodaj. Kroji v kolekciji za moške a zoo so na trenutke res malce ženstveni, ampak nekaj modelov je super. Tale dva sta moja najljubša.

Jubilej

2011-01-31T18:57:00.000+01:00

Ta vikend smo praznovali očijevo 50 letnico. Čeprav je za očeta skoraj tridesetletnice precej mlad, ne morem verjeti, da je že 50. Gnetli smo se za domačo mizo, pogrnjeno s prtom, ki ga je naredila moja prababica. Opazovala sem mojo mamo, kako se je vrtela med lonci v katerih se je kuhalo kosilo za 15 ljudi. Le kako ji uspe? Ugotovila sem, da so družinske zabave bistveno bolj luštne odkar imamo malega škrata. In tokrat sem se celo izognila vprašanjem tipa "kdaj bo pa kaj diploma", ker je trenutno bistveno bolj vroča družinska tema prihajajoča poroka.

Ena zobna

2011-01-31T18:43:00.000+01:00

Imeti slabega zobarja je skoraj tako zoprno, kot obuti čisto nove čevlje na deževen dan. Imeti dobrega zobarja pa največji luksuz, ki prazni denarnico, a kljub temu nadvse zaželjeno. Moj dosedanji ljubljanski stomatolog me noče več. Danes sem sicer zvedela, da bi me kljub ne-statusa študenta še vzeli, ampak zdaj sem pa že res prestara. In sem začela klicati naokoli. Po priporočilu znanca sem prišla do neke zobozdravnice, ki govori kot navita, pa še to v hrvaščini, seveda je polovice sploh nisem razumela. Tako me je bila vesela, da se sprašujem, kaj je z njo narobe. Z mano se je imela čas osebno pogovarjati 5!! minut in to v okviru delovnega časa ordinacije. Kaj nima nobenih pacientov? Sumljivo mi je tudi, da sem jo vsaj dvakrat direktno povprašala za okvirno ceno različnih storitev, pa me je obakrat gladko speljala v drugo smer. In pravi tudi, naj se oglasim k njej na pogovor, dela se začnejo šele ob drugem srečanju. Do zdaj sem bila navajena naslednjega postopka: pokličeš in se naročiš, prideš in te pogledajo, tu in tam še kaj popravijo in greš do naslednjič. Alternativa njej so strašansko zasedeni zobozdravniki, ki te naročijo nekam daleč vnaprej, kar mi tudi ni preveč všeč. Mislim, da se bom šla malo pogovarjat, zvenela je hudo zabavno, čeprav ne vem, če je to ravno kvaliteta, ki jo iščem pri stomatologu.

In ko smo že pri zobeh... Sapramiška je odrasla in je dobila nadaljevanje. Premiero sem zamudila, zdaj čakam datume ponovitev.

Tour d'Amour

2011-01-30T14:46:00.000+01:00

Imava steklene srčke in bunkice, ki menda zberejo in v primerni dozi razpršijo feng šu energijo po stanovanju. Vsa ta silna energija je mene po celomesečni borbi z virusi le položila v posteljo, Robija pa poslala na turo po Nemčiji. Zdaj se v Šempetru ogrnjena v deko nacejam s čaji in koristim svojo prvo bolniško. Hecno, da imam prav slabo vest. Sem tiste vrste osebek, ki se do zadnjega prepričuje, da mu mala virozica ne more do živega. Tako sem se slab teden vlačila v službo z vročino, konzumirala nepojmljive količine vitamina c, žvečila ingver in smrdela po česnu in čebuli. Mislim, da je za vse bolje, da sem ostala doma.

Protest

2011-01-18T23:34:00.000+01:00

Nikoli še nisem vzela nečesa v trgovini in plačala v obrokih. Zato tudi nisem bila psihično pripravljena na take vrste podvig. Kompliciranje okrog nakupa fotoaparata je preseglo moje decembrsko razrvane živčke. Trikrat (3!!!) sem šla v Big bang in jih na koncu že milo prosila, naj mi prodajo ta fotoaparat, hudiča! In ko sem tatretjič le prišla v trgovino z vso papirologijo, smo skupaj ugotovili, da imam še vedno študentski račun. In na take vrste račun se kakopak ne odobri obročno odplačevanje, ker po takem odkritju padem v strašno riskantno, plačevanja nesposobno skupino, pa čeprav je na računu jasno napisano, da prejemam plačo poštenega državljana. Ker je šlo za nakup tik pred zaključkom akcije (seveda, kaj pa bi od mene drugega pričakovali), se ni dalo nič več narediti. Kljub analitični izobrazbi naravoslovnega tipa, še vedno verjamem v moč naključjij in postavitve planetov. Zato je moj sklep sledeč: tega fotoaparata (Nikon 3100) ne bom kupila, ker je po vseh mukah več kot očitno, da se ne bi prilegal v moje roke. Po moje je lažje kupit podmornico, kot pa en ubog DSLR. In a si sploh predstavljate, kakšne procedure pritičejo nakupu stanovanja?!?
aaah, keep calm and carry on...

V ušesih ta teden

2011-01-13T15:38:00.001+01:00

Bill Withers! Že na prvi plati mu je uspel mega hit, ki je na žalost ravno zaradi svoje hitoidnosti, zdaj že prežvečen do zadnjega tona, Ain't no sunshine. Ta teden poslušam samo še drugo plato. Vsi komadi po vrsti so top! Sploh ne morem verjeti. Kakšen talent, potem pa še glas...

Ulična umetnost in kakav

2011-01-09T20:48:00.002+01:00

Pravkar sva se z Robijem do solz nasmejala dokumentarcu o street artu. Exit through the giftshop je v vseh pogledih presenetljiv z najbolj nepričakovanim koncem. V določeni meri je poklon in razkritje vrednosti urbane umetnosti, v drugem trenutku je njena parodija. In dokaz, da je človeška blaznost brezmejna. Res priporočam. Sploh vsem, ki vas je od nekdaj zanimalo, kako za vraga se grafit znajde na nedostopnem zidu, kako se delajo šablonski grafiti in kdo so največji frajerji s sprej piksnami.
Za zraven v čedni šalčki z vročim mlekom prelijte kakav in uživajte. Midva sva imela rajsko čokolado na palčki, ki si želi biti vroča čokolada. Kljub redki, bolj kakavasti teksturi je fina!
In prvič imam rjav lak za nohte. Zaenkrat samo na eni roki, ker se še odločam, če mi je zares všeč.

PRED MLEKOM

Z MLEKOM

Evo me!

2011-01-09T19:52:00.001+01:00

Končno sveža objava. Uf, tole je pa trajalo! December je švistnil mimo mene, zato sem strašansko vesela januarja, čeprav se mi je do letos to vedno zdel daleč najbolj zmečkan mesec v letu. Komaj sem že čakala dan, ko se bom z računalnikom v naročju počila dol, prižgala čik in v miru kliknila na blog. Vmes sem tu in tam prav pogrešala pisanje in lepljenje fotk. Najbrž zato, ker imam eno grozno zoprno lastnost, pozabljam stvari. Kot da se me situacije, ki se mi dogajajo, ne dotaknejo dovolj in se mi zato ne vtisnejo v spomin. Z blogom v mislih si skoraj ukažem shranitev informacije. Če ne drugega, naredim fotko ali dve za dokumentacijo, pa četudi potem o dotični inspiraciji ni objave. In dozdeva se mi, da zadnje čase generalno pri sebi bolje shranim dogodke in emocije, sploh tiste bolj pomembne od tega, kar tipkam tule. Torej, blog JE fajn. Še se bomo družili.
Januar bo očitno obdobje, ko bom hitela nadoknaditi december. Danes sem se že zjutraj dobila na kavi v mestu, z ljubo prijateljico, ki je nisem videla cel mesec. Zaželeli sva si prisrčen lokal, nič ultramoderen in hladen, tak, kjer imajo dobro kavo, ki je svetel in v centru. Na koncu sva pristali v prežvečenem lapetiju. Lepo naprošam vse, ki vsaj malo več posedate po mestnih kavarnah, za kakšen namig. Kam naj se človek usede, kadar hoče en kakovosten čvek, ob ne preglasni klienteli, s prijaznim osebjem in glasbo, ob kateri ne bolijo ušesa?
In še fotka žalostnega primerka piškotka priloženega kavi in čaju. Ga nisem pojedla, ker je bilo videti, kot da je nekogaršnji ostanek nekdaj večjega piškota. V bistvu pa je ob fotografiji zaželjeno zavistno vzdihovanje ob moji novi torbici.

Ni me...

2010-12-27T22:05:00.000+01:00

Ni me na kolesu, ker je premrzlo.

Ni me na blogu, ker sem ves čas v službi.

Pametnjakoviči

2010-12-15T15:10:00.000+01:00

Nujno rabim nove zimske čevlje. Take, ki so dejansko primerni za sneg. In Martins ali pa skibuc variacije ne pridejo v poštev. Ko sem bila že ravno v mestu, rahlo tečnobno razpoložena zaradi neuspešnega iskanja lepih škorenjcev, sem zavila še v CD pogledat fotke. Meni se zdi dokumentarna fotografija ena izmed najbolj težavnih foto področij. Moraš biti na pravem mestu ob pravem času. Pripravljen na karkoli, pa četudi poleg tebe pravkar pristaja vesoljska ladja. Razstava je fajn, glede na žanr tudi primerno šokantna, mislila sem le, da bo obsežnejša. Ko sem vstopila v predverje CD, sem bila prav zadovoljna nad malo obiskovalci. So me pa v nadaljevanju toliko bolj živcirali tisti, ki so tam bili. No, dva samooklicana fotografska eksperta. Res bi rada videla njune fotografije. Čisto pri vsakem izdelku sta imela komentarje. Od ostrine, do neizraznih obrazov vseh prisotnih na fotki (na kateri je bilo mimogrede 50 ljudi). Vrhunska je bila pa tale izjava: "Polde, poglej... Vsak, ki ima fotoaparat in denar za letalsko karto do prvega vojnega območja, je dobil nagrado. Brezveze."
Dva navadna butca, vam rečem.
Pa še ena iz Cankarjevega doma:

Slasten retro

2010-12-14T22:04:00.002+01:00

Gorenjka je ob svoji 88 letnici mlečno čokolado zapakirala v najbolj luškan možen ovoj. In brez zajebancije, vsebina je boljša kot 15 let nazaj. Čeprav ne štekam čisto zares, kakšen jubilej je to, oseminosemdesetletnica?!? Fotografirala sem jo poleg trinožnega stolčka, ki je del skoraj 50 let stare dnevne sobe moje stare mame. Čokolado sem pustila na stolu. Naj prijateljsko pokramljata o dobrih starih časih.

Bolje božičnica v žepu, kot roza ptič na strehi?

2010-12-14T21:58:00.001+01:00

Letos novih decembrskih okraskov za stanovanje ni. Nekako ni bilo časa za dirjanje po trgovinah. In sploh, kam naj dam nov set bučk, ki potem večino leta zavzema preveč prostora v enosobnem stanovanju? Pa še ves recesijski mambođambo se je izkazal za še kako realnega in glej ga zlomka, cene božičnih okraskov se mi zdijo letos še enkrat višje kot lani. Sem pa danes dobila obvestilo o svoji prvi božičnici v življenju. Zdaj pa rečte, če to ni prijetno presenečenje za privat firmo!
Ker ta december vse trgovine sijejo v vijoličnih barvah, sem se zares razveselila svoje lanskoletne odločitve o nakupu srebrno belih bunkic. Z lahkoto na njih vršičke namontiramo vijolične pentljice in voila! Vijola okrasitev po moje. Ok, mimo ptiča z mehkim pereščkom v riti pa nisem mogla iti.

In če slučajno koga zanima... Narejene nimam še niti ene novoletne vizitke. Pošiljanje po pošti torej odpade. Razen če mislim ljudem voščiti prijeten februar.

Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj

2010-12-11T22:31:00.001+01:00

Zakaj si ogledujem šolence primerne pomladanskemu pohajkovanju, ne vem. Še bolj kot to, me zanima, kako je možno, da mi je stran s temi prekrasnimi primerki obuval predstavil prijatelj, ki je moški! On dvojne njihove že ima, menda so številke realne in čeveljci strašno udobni.
Irregular choice, drage moje!

No, pa še eni, ki pritičejo trenutnim razmeram.

Mini proslava

2010-12-10T22:59:00.004+01:00

Točno eno leto nazaj sem zdolgočasena in brezposelna sedela na stolu in napisala prvo objavo na blogu. Dve glavni krivki za blog sta bili Lili in Simona, saj sem zaradi njunih pisarij začela spremljati bloge. Zadnja kaplja čez rob in končni povod pa je bila moja želja po bolj razumljivem pisnem izražanju.
V enem letu ste tako lahko prebrali 172 prispevkov in si ogledovali fotke narejene s kompaktnim Canonom. Luštno mi je opazovanje počasnega kapljanja novih bralcev. Strašno sem zadovoljna z dnevnim obiskom, saj vas na dan priklika do bloga že tam nekje 70. Nasmejim se hecnim besednim zvezam, s katerimi internetni iskalniki pripeljejo do mojega bloga "padalce": pesmi o čebelah, zares grozna pomaranča, zelena fasada, pojoča svinja, delanje frizur na barbikah, kakšne zahteve imajo Bon Jovi, merjenje moči v ljubezenskih trikotnikih,... Pa kaj ljudje vse iščejo po netu!
Bralci, ki me slabo poznajo, očitajo blogu narejenost, menda sem v resnici čisto drugačna. Najbrž res. Frendi in familija itak točno vedo kakšna sem, ob branju bloga neznanca si pa tudi vsi ustvarimo o avtorju mnenje po svoji meri. In prav to mi je pri spletnih dnevnikih nadvse fino, da se samovoljno odločam kaj bom delila z vami in česa pač ne. Vi se pa tudi odločite po svoje in si ustvarite mnenje kakršnokoli že hočete.
Zato zdajle piham svečko, pojedla bom čokoladico in spraznila kozarec domačega brajdovca. Ah, da me prime, da dam blogu ljubkovalno ime.

Mestna ponudba

2010-12-06T12:17:00.000+01:00

Če že plačujem najemnino za stanovanje v Ljubljani, je nujno tudi izkoristiti kar mesto ponuja. Vedno, ko mine teden brez pohajkovanja po centru, se mi zdi najemnina stran vržen denar. Relacija služba-domov je možna tudi s kakšnega zakotnega zaselka v okolici Ljubljane ali pa iz Šempetra. Sicer me misel na selitev kam stran od centra kar strese, ker Ljubljane zaenkrat še ne dam. In sem se prejšnji teden na vse pretege trudila upravičiti najemnino. Ker sem bila na dopoldanski izmeni sem jo mahnila v center prav vsak dan. V ponedeljek je bil na vrsti Bienale ilustracije. Všeč so mi bile kocke za sedenje, oblečene v motiviko in opise izumirajočih slovenskih obrti.

V ramislek so me zapeljale satirične ilustracije Radka Oketiča.

Prebrala sem Svetlanino krvavo verzijo Rdeče kapice, ki se je ne bi sramoval niti Tarantino.

V torek sem se šla čudit fotografijam fatalno lepe Lee Miller. Menda je bila na pol ubrisana. To je namreč v nekem intervjuju omenil njen sin in potem bo že držalo. S svojo lepoto in vztrajnostjo se je uspela dokopati do neverjetnih fotk. Mislim, komu drugemu pa se je uspelo fotkati v Hitlerjevi banji? Fajn razstava.

V sredo sem se kar tako sprehajala po centru, ko mi je v oči padla izložba Konzorcija. Simpl in luštno. Tipografijo je naredil Radovan Jenko, ki se ga spomnim še iz časa mojega študentskega služenja pri Vale Novakovih, kjer je bil reden gost. Eden najbolj šarmantnih ljudi, kar sem jih kdaj spoznala.

V četrtek sem bila na knjižnem sejmu v CD. Za moj okus je bila gneča prevelika. V vrsti smo stali pred najbolj zanimivimi policami. Kupila nisem ničesar, ker sem se po najhitrejšem možnem postopku spakirala ven. Edino, kar sem prelistala in zaradi kratkega teksta tudi prebrala, je bila Urška. Sodobna priredba Prešernove Urške in povodnega moža. Fino.
In v petek sem se po desetsekundnem odštevanju z Jankovičem na Prešercu in ob momentalni zaslepljenosti od vseh lučk, počutila skoraj kot na silvestrovo. Letos bom novo leto pričakala s tisoči drugih prav na tem najbolj znanem slovenskem trgu. In to kljub moji 10 let stari obljubi, da zunaj pa na silvestrovo ne bom nikoli več. Ampak kaj mi je storiti drugega, če bo pa Robi prvič odkar se poznava, v Ljubljani z odra zabaval narod. Spet sem ugotovila, da je treba paziti, kaj si želimo. Je bila pa v petek dobra generalka in opomin, naj se na zadnji decembrski dan še bolj oblečem.

Amaterka

2010-12-06T11:29:00.001+01:00

Moj disk je nabasan z raznimi fotkami, ki jih tako zelo zavzeto škljocam zadnje leto. In v enoletnem obdobju iskanja motivov, še amater kot sem jaz, opazi omejitve kompaktnega fotoaparata. Zato si kljub že smešno oklestenemu fondu, vedno bolj želim enega finega zrcalno refleksnega prijatelja. Trenutno imam na testiranju frendovega že odsluženega Canona EOS 300D z objektivom 18-55mm. Žal ne morem narejenih fotk spravit na računalnik, ker sem brez inštalacijskega cdja. In ker sem prejšnji teden testirala Nikon D7000 (18-105mm), me seveda Canon 300 ne prepriča. Težava je v tem, da Nikon 7000 stane toliko, kot en kripast avto, ki ga tudi nimam. In se mi zdi milorečeno butasto toliko porabiti za fotoaparat in moje amaterske fotke. Tako se vedno bolj nagibam k Nikonu 3100 z objektivom 18-105mm. In še v Big Bangu ga praktično mečejo za tabo z razrezano ceno. Leposlovje pa spet počiva, ker sem čisto v foto priročnikih in internetnih foto straneh.

Jutranji lenivec

2010-11-26T11:27:00.003+01:00

Vedno sem bila izrazito večerno-nočni tip. In zdaj sploh ne vem od kdaj, me ob večerih grabi strašanska zaspanost že okoli polnoči in svoje urice v miru preživljam zjutraj. Seveda je moja storilnost ob sedmih dopoldne bistveno upočasnjena. Od krmežljavega dviga izpod kovtra do odhoda od doma rabim po najhitrejšem scenariju (ne hecam se) dve uri. Prvih 20 minut dneva je rezerviranih za tibetansko raztezovanje. Potem stiskam pomarančni sok, ki ga počasi spijem med brskanjem po novičarskih portalih. Sledi pristavljanje džezve za kavo in vmes hop pod tuš. Odločanje o tem, kaj bom oblekla vedno traja dlje, kot je potrebno. Sploh ker imam na voljo le nekaj možnih kombinacij in nimam pojma kje se tako zavleče. Brez zajtrka ne grem nikamor, tako da prištejte še nekaj minut priprave in zajeten čas počasnega grizljanja. Med pitjem kave si prižgem cigareto in klikam po netu. Nekam vmes vrinem še ščetkanje zob, delanje spiska opravil za dotični dan, občasno barvanje nohtov ob branju nekaj strani trenutnega čtiva in skoraj vsakodnevno iskanje ključev, ki jih potem zmeraj najdem v istem predalčku torbe. Začenja se tudi čas mrzličnega brskanja po tazimski polici v omari in omotavanja šalov, natikanja rokavic in ne pozabi na marelo. In vedno, ampak čisto vedno, komaj ulovim trolo. Ja, zjutraj se mi zatika na celi črti.

Kadar delam popoldne, kot na primer danes, se svaljkanje po stanovanju raztegne na več ur. Danes ne bo nič z načrtovanim ogledovanjem fotografij, ilustracij ali knjižnih ovitkov. Drug teden delam dopoldne, kar pomeni da sem zvečer frej. Zato, tipično zame, vse opravke premikam na takrat.

Nadaljevanje Alpen von Blond

2010-11-23T10:29:00.003+01:00

Včeraj zvečer sem kokodakala o neprimernosti moške percepcije žensk. Danes vzamem vse nazaj in med nanašanjem krvavo rdečega laka za nohte vzdihujem ob Michaelu Hutchencu. Samo on je lahko ženske dojemal kot kičast zlatolas dodatek.

...suicide blonde was the colour of her hair

like a cheap distraction

for a new affair...

Kje hudiča so dekoratorji?

2010-11-23T00:34:00.003+01:00

Evo, se je že začelo. Seveda najprej v nakupovalnih središčih. Ozaljšano do zadnjega kotička. Obe instalaciji sta direkt pred L'Occitanom, tako da jih moje oko uzre ob vsakem pogledu ven iz trgovine. Vse skupaj daje občutek, kot da so za decembrsko dekoracijo vsakega kota v city centru pooblastili drugega anti-esteta. Fotografijo mežikajočega božička pred že stoječo jelko sredi centra sem raje izpustila, prav tako iz svetlečih krogel sestavljeno skulpturo pred vhodom, ki hoče biti smreka. Ah, dolga bo do novega leta...

In nikoli mi ni jasno, kako se piše BOŽIČEK. Z veliko ali malo začetnico? Lili, Nataša?
Tale objava razen razrešitve pravopisnega pravila enkrat za vselej nima čisto nobene teže, ampak imejte lepo prosim v mislih, da bom obkrožena s tem dekorjem čisto vsak sleherni dan, nadaljnja dva meseca. Da me prime, da letos bojkotiram ves praznični kič v svojem stanovanju.

Alpen von Blond

2010-11-22T23:57:00.011+01:00

V Celju je majhna ulica, z majhno galerijo. Imenuje se Plevnik-Kronkowska in se lahko nesramežljivo postavlja vštric podobnim ljubljanskim trendsetterskim prostorom. Kronkowska je ostarela in odcvetela celjska aristokratinja, ki je s svojo zajetno družinsko denarnico pod svoje okrilje vzela mladega art ljubitelja. V zameno za njegove usluge je ponudila mecenstvo njegovi galeriji. Hecam se! Sploh pa boste to štorijo slišali tudi sami, če boste zavili v Celje in lastnika galerije povprašali po izvoru imena.
V knežje mesto se vračajo mladi izšolani umetniki, ki nimajo kje razstavljati svojih del. No, jih niso imeli kje. V zadnjih dveh letih so se v tej mini galeriji zvrstile njihove razstave in od nekaj tujih modernih umetnikov. Prostor spreminja podobo od razstave do razstave. Še prejšnja postavitev je zahtevala črno pobarvane stene, zdaj so flashy roza s travnato zelenim itisonom po tleh. Galerijski prostor se zaradi silnega entuziazma lastnika Matije Plevnika prilagaja umetniku in postane del razstave. Ni kot uniformirane gole bele stene ostalih galerij, v katere vstopam.
Trenutna postavitev Alpen von Blond je duhovita kritika moškega dojemanja žensk. Avtorica Manja Vadla se je poigrala z najbolj kičastimi rekviziti, kar jih najdete. Vse je zavila v oči bolečo roza barvo in ceneno kramo. S tem je pokazala, da sodobna ženska noče biti samo načičkan in poceni dodatek moškega.
Sama sebi sem se smejala, ko sem med ogledom razstavljenega pomislila, da sem Alpen von Blond lahko za nekoga tudi jaz. Kičasta podalpska svetlolaska.

Ljubezen gre skozi želodec

2010-11-21T20:17:00.001+01:00

Opazovati svojega moškega, ki kuha, je seksi. Če ti dovoli vmešavanje in je vesel tvoje družbe za kuhinjskim pultom, postane vse skupaj zabavno. Krasno je, kadar mu je všeč, kar skuhaš sama. Malo se zatakne, če je on boljši kuhar v paru in zraven še zahteven jedec. Prav tako ni nič od čutnega druženja v kuhinji, če noben od naju nima časa. Pri obeh se je namreč začela najbolj delovno naporna sezona v letu, tako da nič kaj potrpežljivo čakam na januar. Na ljubezenske kuharske podvige me je spomnila knjiga La Cucina, ki sem jo prebrala prejšnji teden. Knjižni prvenec Lily Prior je eden izmed romanov, ki jih težko odložiš. Bizarni dogodki, zanimivi karakterji, italijanski jug, družina, ljubezen in malo mafije... Vse te sestavine se zmešajo v Rosini kuhinji, ki je središče njenega življenja.
Drugače mi je pa res všeč kuharska oddaja Ljubezen skozi želodec. Pravzaprav ne razumem, kaj nekatere tako zelo moti pri njej. Je že res, da recepti niso ne vem kakšno odkritje in tako jedi niso nobeni kulinarični presežki, ampak koga to zanima? Tako se doma itak ne kuha. Meni je koncept družinske kuharije, kjer sodelujeta oba odrasla in občasno še otroci, super. In kuharja, Valentina in Luka, sta simpatična in imata stil. Imata tudi kuhinjo, ki bi jo z veseljem imela sama. Najina je namreč taka mini in improvizorična. Omar je točno toliko, kot jih vidite na fotki, zato so vsi kozarci in šalčke na policah, večje posode pa na omari. Si predstavljate prah po nekajdnevni neuporabi? Ampak so se že tudi v tej majhni kuhinji kuhala krasna kosila.

Varnost je na prvem mestu, o primernem obnašanju pa ne duha, ne sluha

2010-11-14T23:37:00.002+01:00

Na Pepermintu nas prijazno in ažurno opozarjajo na simpatične dogodke. V oko mi je padla razstava mladih bodočih oblikovalcev v centru. Danes je bil še zadnji dan za mini dozo novega vala umetnosti. Nikamor se mi ni mudilo. Malo sem posedala na živozeleni klopci pred vhodom v mestno hišo, po telefonu klepetala s prijateljico, prižgala čik in si ogledovala pročelja okoliških hiš.

Študentje oblikovanja različnih smeri so na ogled postavili svoje ideje; luštne, sveže, duhovite in provokativne. Všeč mi je bil raznolik pristop in izbira prostora. Rada zavijem v mestno hišo in se sprehajam čez njene atrije z zlizanim podom. Tokrat so me pritegnile fotografije, tehnike, ki jih ne poznam, besedilna sporočila. Vzela sem si čas in si prav vse podrobno ogledala.

Mladi oblikovalci so nam celo dovolili kukati v njihove skicirke. Vsaka popolnoma drugačna, vse z osebnim pečatom svojega avtorja. Tu sem si šele vzela časa.

Škoda le, da niso dovolj močno pritrdili vseh eksponatov. Nekateri so se že danes žalostno valjali po tleh.

V naslednjem atriju so na ogled dela različnih slikarjev na temo Ljubljane. Tu sem se zadržala malo dlje zaradi fotografiranja atrija. Sicer mi slikarstvo ni blizu, kar se običajno tudi kaže v mojem hitrem tempu hoje skozi galerije.

Tale je zmagovalka. Všeč mi je njeno ime: Ljubljanske Alpe.

Nisem še imela dovolj. Na hitro sem skočila do sosednjega bara na wc, se nazaj grede še malo pomudila pred vhodom v rotovž in v lepem vremenu med telefoniranjem pokadila drugo zvito cigareto. Potem sem se vrnila v atrij, po še eno fotografijo. Celoten obisk razstave s čik pavzama in telefoniranjem vred je trajal od 15.00 do 15. 40.
Zakaj vam tako natančno opisujem časovni potek? Ker se je v nadaljevanju zgodilo nekaj, kar mi je zaprlo sapo. Pri izhodu me je ustavil varnostnik. Z glasom primernim za zasliševanje kriminalcev me je preglasno in napadalno spraševal kaj tam počnem in koga čakam! Od vsega šoka sem ga samo začudeno gledala. Nisem mogla verjeti, da mi je nato dejansko rekel, da me opazuje, ker se tam zadržujem predolgo. Potem pa nisem bila več prijazna. Seveda ni nosil priponke z imenom in tudi povedati mi ni hotel, kdo je. Zdaj sestavljam mail, v katerem bom zaposlene v mestni hiši pozvala, naj za vraga umaknejo klopi pred vhodom in prosim izobesijo veliko tablo z napisom, koliko minut se lahko zadržujemo v javni zgradbi in njeni okolici. Bila sem jezna in užaljena. Mislim, kaj si pa gre ta model z očali (če slučajno koga zanima, kako izgleda)! Tudi jaz sem delala celo soboto, pa nisem iz trgovine metala strank.
Najbrž sem se počutila bolj prizadeto, kot bi bilo treba, ker se mi podobne situacije dogajajo večkrat. V Emporiumu me precej pogosto pri izhodu prosijo, naj pokažem torbo. Iz Galerije Emporium so me tudi napol vrgli ven. In letos poleti mi gospa za blagajno Celjskega kopališča ni hotela prodati karte, čeprav je bila vsa moja družba že na bazenu. Potem se človek res vpraša, če je z mano kaj narobe.

In za konec: evo ga, robateža!

Popackana ogledala in črno bel bombonček

2010-11-12T22:39:00.000+01:00

Pred odhodom v urbani center sem se včeraj afnala pred ogledalom. Najprej sem ugotovila, da je tisti v sobi masten do skrajnosti, saj se je fleš spacano razvaljal po njem. In sem se preselila v kopalnico. Tam pa pikce špricajoče zobne paste. Nekako mi v trenutkih dirjanja po stanovanju s krpo v roki, vedno uspe pozabiti na ogledala.

Samovšečno sem se postavljala pred ogledali iz čistega dolgega časa med čakanjem na odhod na težko pričakovani koncert Trickyja. Družba je bila izbrana in meni ljuba, Tricky pa bistveno bolj samovšečen kot jaz. Po odru je strašno seksi migal s svojimi čokoladnimi boki in razkazoval mišičasto telo v zgolj spodnjem delu bele trenirke. Najbrž si lahko predstavljate moje in Tatjanine izbuljene oči, ki so bile še dodatno podkrepljene z odprtimi usti. Razen tega je bil koncert brez presežkov, razprodan in (pre)kratek, frontman je neprestano nekaj kadil, med koncertom dvakrat na oder poklical polovico občinstva in menda udaril nekoga v prvi vrsti.

Fotke tega mini bandita najdete tule.

Luštno je bilo do danes, ko sem v službi z mačkom in prvim dnem najljubšega tedna v mesecu tiščala nakupovalkam predraga ličila.

Na zahodu nič novega

2010-11-10T11:35:00.003+01:00

Odtalila sem zmrzovalnik. Prebrala nekaj zbirk slovenskih poetov. Čisto sem v poročnih pripravah za dogodek, ki se ima zgoditi maja (in ne, jaz ne bom v beli obleki, so mi pa dodelili častno vlogo priče). Spet sem ugotovila, da so mali otroci kul. Tudi to jesen mi dež kaplja po živcih. Stara sem skoraj 30. Preklopila sem na polni delovni čas v mestu "instant sreče". Celoletnega držanja proč od počitnic imam počasi dovolj. Moji najljubši in edini čevlji za dež so včeraj storili tragičen konec. Začelo se je obdobje brez kolesa. Imam najbolj zmešanega stanodajalca, ki je v stanovanje montiral okna s temnim premazom. Zdaj živim 24 ur na dan pod lučjo in čakam, da zvalim zlato jajce.
A zdaj razumete, zakaj se nič ne oglašam?

Penis hat iz njujorške MoMe

Srečen dan

2010-11-01T10:29:00.000+01:00

Danes je dan spomina na mrtve, jaz pa razmišljam in se veselim, kakšno srečo imam. Vsi moji so še z mano. Vseeno sem šla do pokopališča, na dva že včeraj, na enega danes. Spremljala sem stari mami, ki sta šli pozdravit svoje starše, ki jih nisem zares poznala. Danes sveča gori za druge. Za vse tiste, ki nimate moje sreče.

Ena pasja taca

2010-10-31T22:22:00.002+01:00

Včeraj sem šla pogledat, kaj smo podarile prijateljici za rojstni dan. Želela si je čisto svojega psa in skupaj smo zbrale za eno pasjo taco. Pasma je Jack Russell, najbolj znan primerek je zagotovo Milo iz filma The mask. Kuža je še majhen in strašno luškan. Nizkorastli sorti primerno tudi poskočen in nepotrpežljiv za fotografiranje. Ime mu je Čili. No, pravzaprav je ona.

In moja najljubša pasma? Všeč so mi srednje veliki lični pasji primerki, tudi mešančki. Med pasmami bi si verjetno izbrala beagla. Najbolj znan beagle je Snoopy. Čeprav ga ni psa, ki bi me prepričal v primerjavi s kakšnim fino oranžnim ali sivim mačkonom.

Zlati dež

2010-10-31T13:32:00.007+01:00

Zlati dež je sicer rezerviran za nekaj čisto drugega, a ne najdem boljšega poimenovanja za leteče liste z dreves. Letos prvič odkrivam, da jesen ni samo počasno odmiranje vsega zelenega. V petek smo imeli v Šempetru rezljanje buč. Delavnica je bila namenjena otrokom, na koncu pa je več kot polovica buč končala v rokah starejših, ki smo navdušeno zapikovali nože v oranžno meso. Zvečer smo vzdihovali ob svetlečih bučah v kulturnem okolišu rimskega pokopališča.

Petek je bil drugačen tudi zaradi praznovanja prijateljevega rojstnega dne. Njegove zabave so z leti pridobile status najbolj dodelanih privat druženj. Tokrat je šlo za enega zadnjih večjih žurov s to ekipo, saj jih je vedno več nosečih. Samo v petkovem večeru sem zvedela za pet!! novo pričakovanih dojenčkov. Sama se počutim mlajša kot v resnici sem. Moj vlak da postanem mlada mama, je odpeljal že nekaj let nazaj. Teoretično je še možno, da rodim pred 30im rojstnim dnevom, kar bi sicer pomenilo, da sta za akcijo na voljo le še slaba dva meseca. Vedno imam občutek, da imam časa na pretek, pa se številke na koledarju vrtijo vedno hitreje. Da ne bom na koncu ostala brez podmladka.
Pa še to: po vsakem blaznem žuru prinesem s sabo domov suvenir, ki me še nekaj dni spominja na preveč kozarcev popite penine. Tokrat je moja kazen največji in megaboleč podkožni mozolj, točno na sredi med obema obrvema. Simbol za tretje oko in modrost, ki mi je včasih kronično primanjkuje?

Dekle z bisernim uhanom

2010-10-29T17:06:00.003+02:00

Preberite! Zgodba o nastanku Vermeerjeve slike iz 17. stoletja, skozi oči mladoletne služkinje v umetnikovem domu. Čudovito! Brez dolgoveznih opisov, tekoče, zanimivo, kratko. Ravno po mojem okusu.
Po knjižni predlogi je posnet tudi film, ki že čaka naložen na mojem disku. Za glavno vlogo so izbrali Scarlett Johansson, ki je ena izmed mojih priljubljenih igralk.

Mislim, da sem ravno prav bledolična, da se lahko postavim ob bok junakinji iz knjige. Samo moj biserni uhan je malo manj pompozen.

Dilema

2010-10-27T23:51:00.001+02:00

Ponudniki mobilne telefonije so se nehali cufati za stranke. Paketi so približno enaki povsod, cene precej nihajo, vsi imajo svoje štose in niti malo volje za improvizacijo v zadnjem trenutku. Pravkar se mi izteka dvoletno love-hate razmerje s Tušmobilom. Prej sem bila v osemletni mirni zvezi z Mobitelom, s Simobilom nimam izkušenj. Daleč najdražji je trenutno Mobitel, ki s svojo težko ritjo (zaenkrat) zadovoljno čepi na največjem številu uporabnikov in mu dol visi za nove rekrute. Ne, tja ne grem več. Nekaj dni sem tehtala med ostalima dvema in ostajam pri tistem, ki ga že poznam, Tušmobilu.
Danes sem v poslovalnico v centru mesta zakorakala z nezadovoljnim izrazom in trdno odločenostjo, kako jim jih bom vseeno napela. Moti me malo podpisanih pogodb s tujimi operaterji. Telefoni s tuševim omrežjem v tujini namreč zmrznejo in najpomembnejše, Lili v Luksemburg ne dostavljajo smsov. Oziroma, moje njej ja, njenih meni ne. Zdaj pa reci temu sodobna komunikacija. Prav tako z Mestno knjižnico LJ nimajo dogovora o pošiljanju sporočil z obvestilom o skorajšnjem poteku roka izposoje gradiva. Monete pa najbrž ne bodo podprli še vsaj za časa moje nove pogodbe. Tako srborito našpičena sem čakala svetovalca. In kaj mi pošljejo? Simpatičnega in prijaznega mladega fanta s prisrčnimi flirt triki! A zares mislite, da sem se razburjala? Moje ne več tako pomembne težave z njimi, si je marljivo zabeležil na miniaturen roza post-it, kateri je po mojem odhodu verjetno letel direkt v koš. Ko sem prišla na ulico, sem se spraševala ali naj grem nazaj in popravim vtis zadovoljne stranke. Premislila sem si zaradi strašno sitnega možakarja pri sosednji mobilni svetovalki, ki me je spraševal, komu naj podari svoje stare knjige. Svašta!

Ljubimec

2010-10-25T21:43:00.003+02:00

Če z odprtimi usti pričakujete razkritje mojega drugega moškega v omari, lahko mirno zaprete usta.

Po priporočilu prijateljice sem mesec nazaj začela brati razvpit roman, Ljubimec lady Chatterley.

Zgodba je v stilu romanov Victorije Holt, romantična naveza poročene ženske višjega stanu s služabniškim lovskim čuvajem. Klasičen ljubezenski trikotnik, postavljen v izumirajoč aristokratski sloj po prvi svetovni vojni. Kritiki govorijo o nesporni umetniški vrednosti dela, jaz pa sem brez slabe vesti preskakovala odstavke opisovanja angleške pokrajine in karakterjev. Kar je bilo še leta po objavljenem delu označeno za obsceno in pornografsko, je danes le še žgečkljivo. Skozi prvo polovico romana sem se prebila s težavo, slog pisanja je za moj okus preveč dolgovezen in premalo slikovit, ponavadi sem zaspala po dveh odstavkih. Kljub temu sem pravkar zaključila z branjem in priznam, da sem drugo polovico zmazala v dveh dneh. Takrat namreč postane zgodba bolj napeta in koncentrirana. Priporočam jo tistim, ki ne vedo, kaj bi še prebrali. Če iščete duhovit roman, se ga raje ne lotite. Mogoče pa samo jaz nimam posluha za klasiko.

Malica

2010-10-25T20:07:00.000+02:00

Je najslajša z mojim najljubšim nečakom na njegovem najljubšem mestu v mestu - kjer vlaki počivajo.

Zeleno

2010-10-25T12:50:00.002+02:00

Dajte no mir z vsem vzdihovanjem ob jesenskih krasotah. Šumenje listja pod nogami, zlati cekinčki namesto zelenja na drevesih, dolge sence, mošt in kostanj v soju sveč v bučah niso nič v primerjavi z že skoraj flurescentno zelenimi pomladanskimi poganjki.
Vsako jesen pogrešam zeleno. Tokrat tako zelo, da sem v petek prvič zavila v tivolski rastlinjak in se pasla med zelenečimi tropskimi rastlinami.

Ob jesenskem nebodigatreba vetrovnem vremenu, sem pridelala vnetje očesa, čakam še na prvi sezonski prehlad, na kolesu sem opremljena bolje od eskimov, ko zjutraj vstanem je še tema. Najbrž ne rabim posebej poudariti, da jesen res ni moj najljubši letni čas. Morda me prepriča v petek, saj sem določena za velepomembno enočlansko komisijo, ki bo izbrala najlepšo bučo v Šempetru.

Objava se je nekaj dni prašila na računalniku, ker v Bežigradu ne dela net. Če se slučajno kdo čudi, kje sem danes našla sonce...

Hudi frajerji

2010-10-24T20:51:00.005+02:00

Danes sem se sprehajala po sredinski beli črti sredi Dunajske in ploskala vsem tekačem, ki so se mučili na sosednjem pasu. V cilju s solzo v očeh zaklicala bravo Andreji in se spraševala kako nekaterim po 21ih km uspe videz, kot da so se ravno vrnili s štruco kruha pod roko iz bližnje špecerije. O mega frajerjih, ki so 2x zaokrožili po Ljubljani še nimam zares razdelanega mnenja. Oziroma ne zmorem razumeti, kaj človeka žene v tak fizičen napor, ki je načeloma rekreativne narave. Že nekaj let zapored sem zaradi prijateljice Andreje navdušena ploskačica na Ljubljanskem maratonu, kjer sodelujem v masovnem čaščenju zmogljivosti človeškega telesa. A me niti približno ne zamika zakorakati v tekaške vode. Jaz ostajam pri svojem tibetanskem jutranjem zvijanju po blazini na parketu svojega stanovanja in mi je dovolj.

Sem pa danes doživela čisto pravi občutek sramu ob držanju fotoaparata in to kar dvakrat. Najprej sem iz torbice vlekla svoj sicer strašno potrpežljiv kompakten aparat in se strateško pozicionirala ob progi. Zraven mene pa gneča reporterjev z drago (verjetno službeno) foto kramo in najdaljšimi objektivi, kar sem jih kdaj videla. Vso vzvišenost in posmeh amaterjem brez opreme, ki jim ga lahko priskrbi tako drag kos optike, so stresli name. Pospravila sem svojo mini igračko in je nisem več potegnila na plano. Vsaj ne med spremljanjem današnjega teka.

In ko sem že bila v mestu, sem zavila še v novo odprto, bleščečo Galerijo Emporium. Moj namen ni bil nakup zimske garderobe za prihajajočo sezono, ampak po dolgem času prenavljanja zopet pokukati v eno najlepših hiš v centru. Spet se je izkazalo, da fensišmensi oblikovalci veliko bolje izgledajo v zgradbah z dušo in prečudovitim stopniščem kot v hangar tipu trgovinah. Nekaj kosov in znamk je celo moji plači dostopnih. Opazila sem tudi, da je zaposlenih več kot obiskovalcev. V vsakem nadstropju je bilo vsaj 5 svetovalcev in ravno tam nekje varnostnikov. Seveda ni bilo nobene svetovalke na spregled, ko sem hotela pomeriti kavbojke. Ker so se tri!!! gnetle okrog zajetne gospe, ki bi ji po videzu sodeč pripisala tudi prav tako zajetno denarnico. Potem sem še malo vohljala naokoli, si ogledovala sila všečno dekoracijo in postavitev v trgovini in potegnila iz torbice fotoaparat. Napaka! V trenutku je ena izmed svetovalnih gospodičen pristopila do mene in mi sicer prijazno ampak odločno razložila, da se tam pač ne fotografira in me lepo prosila, naj pridem naslednjič brez fotoaparata. V bistvu me je vrgla ven. Pa kaj mislijo, da prodajajo? Najdragocenejše slikarske primerke? Končni sklep je, da v mestnem Emporiumu zagotovo niso hudi frajerji in da je za njih skoraj škoda krasne secesijske palače.

Končno moj!

2010-10-18T13:24:00.001+02:00

Oh, kako sem si ga želela. Sploh ne bom povedala, kolikokrat sem si jih šla ogledat in pobožat v podhod Maxija. So pa Angelus domini vedno presegali moj proračun. In je vskočil Robi. Ne vem kaj točno je bilo. Je imel dovolj mojega razpredanja o angelskih obeskih ali pa se je tudi njemu zdelo, da bi en tak primerek strašno fino pasal na moj vrat.
Evo ga, lepotca! Oziroma angelčico.

Kuharski mojstri

2010-10-18T13:09:00.002+02:00

Tole žal ne bo zapis o meni in lastnih kuharskih podvigih. Moje kuhinjsko pravilo je namreč: hitro in simpl, kar pač ni zagotovilo za kulinarični presežek. Zato pa imava z Robijem skupno prijateljico Nino, ki se vrti po kuhinji z gracioznostjo, vmes zabava družbo, polni kozarčke in nikoli ničesar ne razkuha. Da človeka zagrabi zelena zavist, vam rečem.

Znana hipoteza je, da naj bi bili moški najboljši eksperimentatorji za štedilnikom. Nina se ločevanju na boljše in slabše kuharje po spolu sladko nasmehne, zaviha rokave in priredi čudež. Vizualni in burbončični. Rada je v kuhinji, prepričana sem celo, da je to njen način relaksacije. Včeraj zvečer nam je priredila štiriurno klepetanje s polnimi usti.

Tule so fotke. Ker sem na večerno druženje prišla s praznimi baterijami, je vse slikano brez fleša.

UVERTURA: čokolada s čilijem in domač alkoholno zeliščni zvarek

PREDJED: pečen por s pršutom, popečeni kruhki z zelišči, paradajzki in mocarelo, inčuni

JUHA: bučke, zelena in bazilika

GLAVNA JED: mesni kaneloni in motovilec

SLADICA: limonina pita

Potem ti ne preostane nič drugega, kot da se zadovoljno zvališ na svoj del kavča in ob poslušanju glasbe modruješ naprej.

Kako je ljubezni ime?

2010-10-17T22:44:00.001+02:00

Ustrašila sem se, da med nama postaja zaprašeno in tesno. Ker je nemogoče v dveh urah prezračiti zvezo, sem simbolično zložila po svoji omari, pobrisala prah in zapakirala vse, kar je odveč na policah. Brez mučnega pregovarjanja in merjenja moči, se je tisti večer lažje zadihalo v stanovanju. Nehati se je treba primerjati z ostalimi, midva pač nisva kot drugi. Midva sva misterij dvojine, ki nikdar ne mine. In nikjer ne gre brez preskakovanja ovir, pa naj kdorkoli govori kar hoče.

...ker najin dan ni počesan,

najin smeh ni zaigran,

ker najin vrt ni ograjen,

najin svet ni omejen.

(Lainšček)

Zaradi najinega mini uspeha, sem tako čustveno prekipevajoča, da se jočem ob vsaki ljubezenski pesmi. Danes imam v rokah Ferija Lainščka in tale me je že ob jutranji kavi premaknila do solz:

Kako je ljubezni ime?

On je bil star in tak čuden, ona pa skoraj gospa,

imela sta vse in veliko, rada sta skupaj bila.

Vlekel je pipo s pokrovom, ona pa majhnega psa,

za njima kazali so s prstom, ko sta po ulici šla.

Imela sta klopco v parku in v stari kavarni svoj kot,

molčala sta dolgo ob mraku, poslušala glasbo brez not.

Takšna bila je ljubezen, mnogi so se ji smejali,

takšna bila je ta sreča, mnogi je niso poznali.

Potem pa je ona zaspala, tako je zaspala za skoz,

on se je v črni obleki še zadnjič odpravil na most.

Vsem je bilo malo čudno, da to še lahko se zgodi,

v vodi pa nihče ni videl lučke, ki tam še gori.

Edino je pevec zapisal to pesem v svoje srce,

če kdaj bo kdo vprašal, kako je ljubezni ime.

Beli oleander

2010-10-12T11:42:00.000+02:00

Zaupam Lili in njenim merilom dobrega romana. Prvih nekaj poglavij se mi je tako vleklo, da sem knjigo odložila in na njo za 2 tedna pozabila. Potem sem jo prebrala do konca z navdušenjem. V knjižnici sem si sposodila še film in ga včeraj pogledala. Kasting je super, seveda pa v filmskih verzijah pogosto izpustijo določene segmente in ne morejo prikazati globine občutkov protagonistov.

Knjigo in CD ovitek sem zavoljo fotke vtaknila v lonček, ki se mi je včeraj nalepil na roko v Promaku. Trgovina, ki zgleda kot skladišče, zagotavlja ure brskanja med razno nemogočo kramo. Ampak vedno, čisto vedno pridem ven s kakšno malenkostjo.

Speedminton

2010-10-11T20:23:00.003+02:00

Domače dvorišče je lahko igrišče. A ker je košarkaški koš ženskam pri hiši skrajno nezanimiv, sva včeraj z bratom v športni trgovini iskala uniseks družinsko zabavo s poudarkom na miganju. Domov sva prišla s setom presenečenja. Če mislite, da je badminton najboljša rekreacija, se motite. Speedminton, dragi moji, to je pa res mega. Gre za hitro verzijo badmintona, brez mreže, brez pravil. Oglašujejo ga s sloganom kjerkoli, kadarkoli. Žogice so na veter skoraj neobčutljive in res drvijo po zraku. Igra se lahko v temi, ker imajo kompleti priložene lučke. Po začetnem zmrdovanju, češ kaj sta pa to privlekla, smo vsi nestrpno čakali na vrsto. Sklatili smo vso listje z dvoriščnih dreves in iskali žogice po strehah in balkonih. Stvar je zabavna in ker me danes bolita obe ritnici, predvidevam, da je tudi nadvse koristna.

C kot Celjani

2010-10-10T21:47:00.000+02:00

V najlepši možni svetlobi zahajajočega sonca sva se včeraj z Nino sprehajali po obnovljenem Celjskem gradu. Herman, Veronika, Friderik,... Vsi, ki smo kdaj živeli v bližini Celja, poznamo njihove zgodbe in nesrečen konec. Friderikov stolp je iz njegove ječe postal vertikalna galerija z ogromno stensko površino, med razstavljenimi fotografijami se premikaš po zavitih stopnicah. Veronika je dobila svojo grajsko kavarno, po Hermanu je poimenovan otroški oddelek mestnega muzeja, Hermanov brlog. Mesto je prežeto z grofovsko zgodovino, grb celjanov je povsod, še na avtomobilskih tablicah. Celjani slovijo po svoji malomeščanski vzvišenosti, ki jo bom enostavno pripisala dejstvu, da se imajo za potomce nekoč nepremagljivih celjskih grofov.
Prenova je bila celostna, domiselna in je ciljala na pridobitev prostora za vse namene. Na klancu med Friderikovim stolpom in bivalnim delom gradu je teater na prostem, namenjen koncertom. Na gradu se lahko poročite, v kavarni se lahko naslajate ob pogledu na super staro gmoto kamenja, in kot sem že omenila, lahko si ogledate razstavo v stolpu. Osebje meji na preveč prijazno, wcji so krasni, razgled na celo Celje je zagotovljen. Pravzaprav me ni zmotilo čisto nič.

No, mogoče le tale dva radovedna turista, ki sta se mi rinila na fotko v grajskem vodnjaku, kljub mojim očitnim postrani pogledom. Tokrat slika ni zamegljena zaradi mojega ljubega fotoaparata, ampak zaradi stekla, ki je na vodnjaku.

Prireditveni prostor

Mesto

Friderikov stolp

Razstava v stolpu

Friderikov stolp zunaj

wannabe celjski grofici/hmeljski princesi v Veronikini kavarni

Potem se je popoldne prevesilo v večer in dan je dobil naslov Ko sem šla na celjski grad, sem pristala v Ljubljani. V celjski umetniški četrti mi je dobesedno z neba v torbico padla karta za Laibach. Klepetanje in smeh do solz z Ano, bizarna srečanja, okajeno razglabljanje o tem, kdo je umetnik, skratka perfect night in town.

Hvala za ribe

2010-10-08T22:48:00.000+02:00

Naš otrok ni eden tistih, ki se začnejo smejati, ko zagledajo fotoaparat. Spada v ekipo mrko gledajočih izpod čela. Res fino, da ga ribe, oziroma tista ena in edina, napol hipnotizira in sploh ne opazi, da maham naokoli s fotoaparatom. Takrat pozabi na svoje foto grimase. In v natančno tem primeru vidim edino pozitivno stran skoraj nevidne velikosti in skromne zmogljivosti mojega žepnega fotoaparata.

V oktobru bova večkrat sama pohajkovala po tivoliju in se pogajala okoli spanja. Mali je član študentske družine, ki je do sedaj imela strašansko slabe možnosti za vrtec. Si lahko predstavljate nemogoče strateško planiranje pri dveh v tekoč letnik vpisanih študentih in s prvo babico 60 km stran? Pa so vseeno mega uspešno zvozili celi dve leti. Menda se zdaj zares odpre vrtec v Rožni za študentski podmladek. Če seveda starša prej ne diplomirata.

Danes

2010-10-07T22:52:00.000+02:00

V službi me niso rabili in sem šla strateško posedat na klopco pred blagajno Križank.

Na Cohena ne morem, ker sem takrat do pol desetih v službi, na Goldfrapp ne grem, ker noben noče z mano. Zato sem protestno zakorakala proti blagajni in kupila karto za Trickyja. Tudi prav. Čeprav milo naprošam vse, ki bodo na kateremkoli od prvih dveh koncertov v zanosu iskali po mobitel imeniku, ne kličite mene in ne tulite v telefon, kako je luštn!
Ko sem že bila tam, sem zavila še v Galerijo Vžigalica. Stripi, prijazna gospodična na vhodu, vrvež srednješolcev in opomin, da je treba tja večkrat.

Kdo bo koga

2010-10-07T22:10:00.000+02:00

Slovenija je preplavljena z letaki in jumbo plakati, v nabiralnikih je zaradi propagande županskih kandidatov komaj še kaj prostora. Res že čakam, da bo nedelja mimo in bodo na obcestnih panojih spet navadne reklame. Prav na smeh mi gre, ko se vozim mimo vseh narejenih nasmeškov in skrbno izbranih oblek kandidatov. Pa kaj jim je, da večina še vedno ne pogrunta, da samo s svojim obrazom čez cel billboard ne bodo izstopili. In parole na plakatih! Nekomu so dejansko plačali za floskule, ki se valjajo ob robu panojev.

Tule je nekaj biserov, ki jih gledamo po Ljubljani:

Pri SD so se vsi nagnetli za mizo nad enim prenosnikom.
Oni kao delajo. In to skupaj. Fotka je zares grozna.

Največ je neizvirnih sloganov.

Ok, naj bo. So stranka mladih in so dali na plakat otroka.
Še celo so se trudili poigrati s tistim R pred evolucijo.

Tale mi povzroča največ preglavic.
Da niso našli niti ene fotke,
na kateri gospod Jazbinšek ne govori? Kaj takega!

Ta dva pozabiš v trenutku.

Skoraj vsi LDS plakati imajo dodana ušesa.
In edino tako izgledajo za silo fajn.

A sploh rabim komentirat?!

Gospa Zofija je vsaj ena redkih simpatičnih in primernih, da
s svojim nasmeškom krasijo pol mesta.

Malo ven štrlijo zaresovci. Potrudili so se in zato panoji niso tipski. Njihov del slogana "z glavo nad meglo" je pa sploh super!

In na koncu seveda še Jankovič. Tako se dela kampanja, kot se šika. Na videz preprosto in učinkovito.

Žal mi je le, da sem se spomnila fotkat plakate šele danes. Ponoči so namreč uspeli zamenjati prav vse. Verjemite mi, da niso pozabili osvežiti niti enega, ker sem se danes zeloooo dolgo vozila po Lj in iskala prejšnjega. Zato si bom fotko sposodila na njegovi strani.

Jankovičeva kampanja po mojem mnenju DELA. Arih se je spet izkazal. Bravo!
In ne misliti, da samo kritiziram. V resnici se zabavam ob gledanju plakatov. Jezi me le nekreativnost ljudi, ki so bili tudi za ponesrečene kampanije plačani. In zelo verjetno precej mastno.

Sunshine blog priznanje

2010-10-07T11:13:00.002+02:00

Nisem fen verižnih igric, zato me še toliko bolj čudi moje veselje ob dveh prejetih sunshine priznanjih.
Lili in PF, hvala!

Pravila igre:
1. objavi sliko sunshine award na svojem blogu
2. posreduj nominacijo 12im blogom
3. linkaj nominirane bloge
4. nominirance obvesti s komentarjem na njihovem blogu
5. in še najpomembneje: z največjo ljubeznivostjo linkaj osebo za blogom, ki ti je podelila priznanje

Tu sicer nastopi manjša težava, ker nimam 12 blogov, ki bi jim predala sunshine štafeto. Prav tako se med temi 12 blogi naj ne bi znašli tisti, ki so nominirali mene. Zato bom vse skupaj po svoje priredila.

Torej, tisti, ki jih z navdušenjem klikam so:
1. Lili, ker je moja najljubša blogerka
2. PF, ker mi je z razglabljanjem o temah, o katerih nimam pojma, vedno bolj zanimiva
3. Simona, kateri naj bo ta nagrada namig za pogostejše javljanje
4. Tatjana, ker padam na boemske duše in ji želim velike slave
5. Nataša, ker si zaradi nje predstavljam kako imeti dva škrata in preživeti
6. Drsalka, ker je samosvoja
7. Kameleonka, ker razumem njen tok misli
8. Pepermint, ki me apdejta s hudičevo koristnimi nasveti
9. Fensišmensi, ker objavlja najlepše fotke
10. Andreja, ker mi je s 4letnim vztrajanjem na blogu za vzgled
11. in 12. sta dve, ki si ju zelo želim brati, pa se ne vdata: Nina in Ana. Prepričana sem, da bi si s svojim razmišljanjem obe zaslužili tole nagrado. Zato obe prav toplo vabljeni!

Zraven sunshine priznanja pride še tole:

Navesti je treba 10 stvari, ki jih imam rada:
trideseta prejšnjega stoletja, pomladansko prebujenje, balkoni in terase, mestno kolesarjenje, bižuterija, belo v kombinaciji s turkizno, domača jajca, sadje in zelenjava, pisanje z nalivnikom, klepetanje s kozarčkom in fino glasbeno podlago, familija.

Kar tako

2010-10-05T14:36:00.001+02:00

Vreme je žilorezno, zdaj grem v službo, od jutra naprej sem glancala mini flet. Če bi se lotila kakega zapisa o moji trenutni psihični kondiciji, bi mislili, da se mi meša. Še sreča, da je v cd plejerju Sly and the family stone.

Karkoli njegovega najdete, je poslušljivo. Mene spominja na Princa. Še koga?

Savinjska v turističnem razcvetu

2010-09-30T17:03:00.000+02:00

Nobenega potovanja ni v mojem planerju. Nič postopanja po tujih krajih, nič čudenja običajem, arhitekturi ali zgodovini nekoga drugega. Takrat se je priporočljivo podati v sosednjo vas in se prepuščati že pregovorni slovenski foušiji. Ker oni imajo grad, mi pa ne. Včeraj je bila na spisku Polzela.
V njihovi roza graščini Šenek je lokalni dom upokojencev. Okrog pa park. Oh, in kakšen park je to! Sprehajalne poti po hribu, stara tisa, na kateri se lahko zagungaš na eni od pritlehnih vej, bele klopce in skrbno pristriženi grmički.

Potem pa nasilen, že skoraj barbarski vdor na gradbišče okoli gradu Komenda, kjer potekajo še zadnja obnavljalna dela. Dobro se spomnim, v kakšnem stanju je bil 10 ali 15 let nazaj. Ni bil za drugega, kot za bendovske vaje okoliških fantov. Zdaj postaja prekrasen objekt, z veliko sobano v vsakem nadstropju in z neštetimi mini pisarnami za veljake turističnega društva. V planu imajo postaviti stalno razstavo Malteškega viteškega reda in pripeljati kvaliteten kulturno zabavni program. Pred gradom so na hribčku steptali zemljo v stopnice, preko teh natur stopnic posadili travo in čez bodo na del za sedenje položili deske. Teater na prostem. Zgleda super. Res!

A ni luštn?

Me pa res zanima, kakšna je razlika med gradom in graščino. A je graščina manj nobel in manjši grad?

Presenečenje in pol

2010-09-30T14:22:00.001+02:00

Sodobni Evropejci smo prenasičeni s firmami vsega sveta. Če trgovine tuje znamke ni v Sloveniji, se lahko naroči zares karkoli tudi po netu. Izbira je tako velika, da je kupovanje postalo megalomanski in dolge ure trajajoči projekt. In med brskanjem po tujih straneh in trgovinah hitro pozabimo na slovenske proizvajalce.
Odkar sem preko študenta delala v trgovini s čevlji, si želim uporabne oksfordke. To so prehodni šolenci z vezalkami in peto. Ponavadi je peta previsoka, da bi se mi v dežju in napol mrazu ljubilo matrat z desetimi centimetri. In petcentimetrskih pet ni. Pri meni tudi odpade naročanje čevljev po netu, zaradi zahtevne anatomije stopala. In potem po pomoti stopim v Alpino. Med ritenskim umikanjem proti vratom in mrmranjem opa, opa, to pa ni taprava trgovina, sem jih zagledala. Da ne bo dilem, sem jih tudi pomerila. Temu se reče nadudoben čevelj. Kaj takega!
Zaenkrat sicer (še) nisem lastnica tega obuvala, ker sem v varčevalni fazi. Priznam pa, da že dva dni razmišljam o njih.

Gobarski fiasko in mokri čevlji drugič

2010-09-29T10:26:00.003+02:00

Super mi je hoditi po gozdu, odmikati veje in grmičevje ter spuščati zadovoljne vzklike ob vsaki najdeni gobi. Užitni seveda. In sva šla z očijem spet na pohod. Tokrat po bližnjih gozdovih. NIČ! Oziroma, neužitnih je bilo polno in sem si zraven vsake ugledane začela deklamirati zadnjo vrstico prve kitice Zdravljice. V potrtih prsih up budi. Mislim, da sem malo pretiravala in zato tule svečano obljubljam, da sem za letos zaključila z gobarjenjem. Nehvaležno, če ne že skrajno neprimerno, je iskati krivca za letošnji gobarski polom. Ampak jaz vem, kdo je kriv. Lokalni penzionisti imajo težave z nespečnostjo in že ob štirih zjutraj prečešejo gozdove z žepnimi svetilkami ter polovijo vse gobe. Tako!
In čevlji se spet sušijo, premočene noge pa grejejo v termo štunfkih.

Ekomuzej in mokri čevlji

2010-09-28T22:53:00.000+02:00

Šolski primer, kako z občutkom porabiti sredstva Evropske unije, je Ekomuzej v Žalcu. Danes sem se sprehodila skozi 4 nadstropja stare opuščene sušilnice hmelja. Cel muzej je hudičevo lep, navdušila sta me leseni pod in zelena barva, vsa vrata so restavrirana in stara. Pohvalno. Ogled se začne v najvišjem, četrtem nadstropju. Nato sledita srednji dve nadstropji, ki sta žalostno prazni. Muzej je bilo pač treba odpreti in upravičiti dobljena sredstva, pa čeprav še nimajo dovolj razstavnih eksponatov. Prvo nadstropje je rezervirano za otroške delavnice, v pritličju je degustacijski prostor. Vsa oprema v muzeju je skrbno izbrana, surovo lesena in nič ultramoderna, kar me nadvse veseli. Po moji navadi sem šla pogledat tudi wc. To je še zadnji faktor, ki mi pomaga izoblikovati mnenje o novem objektu. Mimogrede, wcje vedno preverjam tudi v vseh krčmah. In tu, sicer krasnemu muzeju, res ne bom spregledala fino posvinjane straniščne školjke. Škoda. Malo me je zmotilo tudi dejstvo, da sem bila v celi uri postopanja med hmeljarskimi pripomočki, edini obiskovalec. Ampak tako to je v muzejih izven Ljubljane.

moj tečen fris na wcju

Držim pesti, da vodstvo Ekomuzeja ne bo počivalo in bo pridno zbiralo material, primeren za razstavo. Ker imajo res mega potencial. Jih grem spet pogledat čez kakšno leto, pa da vidim.

Po muzeju sem jo mahnila še do bližnjega dvorca. Lušten, nekaj se celo šušlja o morebitni obnovi. In zavoljo fotke z južne strani, sem se mogla sprehoditi čez travnik nepokošene trave. Seveda so bile vse bilke dopoldne polno upognjene pod težo ogromnih rosnih kapelj. Jaz pa v balerinkah iz blaga. Res brihtno! In najhuje je, da nisem uspela slikat kar sem hotela, ker je fotoaparat prešvoh.

Pa še en Žalski biser:

Za grande finale sem šla z našima v kino in na pico. Kaj še hočeš?

Karavana

2010-09-26T22:20:00.001+02:00

Med brskanjem po napovednikih za jesensko dogajanje v Ljubljani, naj bi se odločila kaj narediti z Eventim dobropisom. In vse kar razmišljam je, kje bi lahko videla tole francosko karavano:

Brajda

2010-09-25T16:14:00.001+02:00

Včeraj smo imeli dvoriščno trgatev. Gor smo sicer pustili bingljati še par grozdov za sprotno grizljanje, ostali se pacajo zmleti v velikem škafu in čakajo na stiskanje. Pri nas trganje grozdja ne zahteva nepregledne vrste obiralcev, pa nas je na koncu vedno približno enako število, kot je grozdov. Trte je namreč natančno toliko, da imajo kure v kurniku in mi v uti senco, pa še dovolj, da se spodaj lahko parkira avto. Vsa trgalska oprema je hudo luštna, vse od lestev, mlinčka za grozdje, pa do stiskalnice, je staro vsaj toliko kot jaz.

In škarje za ščipanje grozdkov imamo strašansko lepe, ni res?

Varčevalni prijemi

2010-09-15T16:45:00.002+02:00

roll baby roll

all night long...

Kaj sem ugotovila med praznovanjem bratovega rojstnega dne? Da hudo slabo prenašam več kot 2 piva na skoraj prazen želodec in da preveč zapravim za neumno kajenje. Vedno sem mislila, da ne znam zvijati cigaret. In sem poskusila z bratovim tobakom. Sploh ni bilo slabo. Veste kaj, če znam v laboratoriju delati z miniaturnimi vzorčki, z zelo preciznimi tehtnicami in z miligramskimi količinami, potem bom pa ja zvila tisti tobak v papirček!
V škatlici imam še zadnji industrijsko zvit cigaret, na mizi pa že vso potrebno kramo: tobak, filtre, različno debele papirčke. In zdaj se grem igrat. Če koga zamika ideja o pametovanju, kako bi bilo najboljše nehat kadit, naj se takoj zdaj ustavi. Nisem še v tej fazi. Zdaj bom poskusila z zvijanjem. Si bo pa najbrž treba omislit eno fino toškico za material, da se ne bo valjal po vogalih torbe, v kateri itak nikoli ničesar ne najdem.

nAROBE

2010-09-12T18:50:00.001+02:00

Ne vem, kako uspe ljudem postaviti na mizo nedeljsko kosilo ob enih. Midva dopoldne mečkava in se po novem sprehajava, jeva sladoled in kupujeva fige. Potem se končno lotiva kuharskega projekta. In med blanširanjem paradajzkov, ki je mimogrede pri današnji operaciji začetna faza, zmanjka plina. V nedeljo! Zdaj se kuha na električnih ploščah na prenosni pečici. "Kosila" zagotovo ne bo še vsaj 1 uro. Zato fige tudi tako vztrajno zginjajo v ustih.
In še vprašanje: mestni kolesarji hodite po kolesarskih progah tudi kadar ste peš? Poleg rdečih kolesarskih poti med sprehajanjem po mestu, rada izbiram še napačne poti v svoji glavi. In tam ti nihče ne pocinglja z zvoncem. Nobenega zunanjega opozorila, ki te usmeri na pravi, za pešce namenjeni del pločnika.
Moji možgani so en kup pokvarjenih sinaps, ki sprejemajo narobne impulze.

Tibetančki

2010-09-10T17:49:00.000+02:00

Evo, tale objava je pa samo za Simono. Odkar ji govorim o vajah, ki sva se jih lotila z Robijem, me nenehno zaslišuje, kako zgledajo. In ker se ob naslednjem srečanju v mestu nimam nikakršnega namena valjati po asfaltu, ima tule link do petih vaj, ki vodijo v popolno pomladitev. Sama sicer ne padam na te fore, so pa vaje simpatične, delava jih skupaj in je luštn. Oziroma začetek je bil krasen, zdaj je pa vse narobe. Teh pet vaj zgleda sila preprosto in pred njimi vedno narediva priporočene vaje za ogrevanje. Vse, od prve do štirinajste. Ampak nekje v priročniku o teh vajah piše, naj se ne ustrašimo potencialnega razstrupljanja telesa v prvem tednu izvajanja tibetančkov. Razstrupljanje telesa naj bi se kazalo kot spremenjen vonj telesnih tekočin, glavoboli in podobno. Jaz sem imela 2 dni strašanski glavobol, ki je na veliko olajšanje mimo. Zdaj pa Robi cel skrivljen postopa naokoli, ker ga je menda nekaj uščipnilo v križu. No, fajn. Dočakala bova 100 let, en s kroničnim glavobolom, drug s premaknjenimi vretenci. Nadaljevanje sledi.

RHCP in OCD

2010-09-09T17:27:00.003+02:00

Red hot chilli peppers

Vedno bolj pogosto me ob takih lepotah zgrabi tarnanje in cepetanje, ki ga sproži moj mini kompaktni fotoaparat. Znosne fotke nastanejo le ob idealni svetlobi. V vseh drugih primerih pa: ali smo preosvetljeni, ali smo zamazani, ali se fleš odbija od vsega, če ni fleša se pa komaj vidi, kaj za vraga je na fotki. In ne, ISO ne mislim povečevat, ker je potem res vse motno. Da ne bi niti začela o makro fotografiranju. Fajn, res fajn. Male rdeče papričice so v resnici veliko bolj ljubke, kot na fotki. In večine motivov, ki jih želim škljocnit, se ne da objavit na blogu, ker vse skupaj zgleda za nikamor. Ah...

Zadnje čase tudi ugotavljam, da trpim za blago obliko simptomov obsesivno kompulzivnega osebka. Zlagam stvari. Non stop. Najbolj moteče je to na raznih zabavah in druženjih. Dva večera nazaj sva imela obiske. Sproti pospravljam in pomivam kozarce. Takoj pobrišem kapljice polite pijače na mizi. Tu in tam ulovim poglede, ki sprašujejo če jih hočem odgnati. In to res nikoli ni moj namen. Ven se izvlečem z neprestanim polnjenjem kozarcev, ker mi gre na živce tudi, če se prazni valjajo po mizah.Ker potem jih je seveda treba iti pomit. Pospravljanje mize se me včasih loti tudi v gostilni. To je šele zoprno! Sem pa zaradi tega nadvse dobrodošel gost. Na koncu zabave boste imeli vse pomito in lahko se boste samo še zvrnili v posteljo. Seveda le pod pogojem, da se počutim dovolj domače v vaši kuhinji. Drugače bom samo gledala nered po mizah in zraven razmišljala o pomivanju. Mislim, da je tudi jasno, da imam svoje najljubše sredstvo za glancanje posode. Joj, a lahko neham!?!
In kje je uporabna stran raznih psiho motenj? Nič ne bi imela proti, če bi me malo bolj motil nered v mojem indeksu.

Ujeta

2010-09-09T16:38:00.000+02:00

Ko ti sredi srkanja kave odprejo pipo in zlijejo z neba vse kar je še ostalo vode, si ujet pod kapljajočo streho. Bučanje ogromnih dežnih kapelj, pomešanih s točo nezanemarljivega obsega, je bilo primerljivo stanju ob slapu. Luštn.

Pred:

Med:

Bolj počasi, prosim!

2010-09-03T00:11:00.004+02:00

Komaj dohajam Ljubljano. Ni me bilo 4 dni in preko komentarja Kameleonke zvem, da nov spomenik nekdanjemu županu Hribarju že stoji. Hm, da ni to še zadnji spomenik Jankoviču? Ne, ne. Frajer se res še ni pripravljen odreči sobanam v mestni hiši. Ne boste verjeli, ampak zraven kipa stoji štantek za zbiranje podpisov podpore županu. Temu se reče multitasking! Bravo, Zoki.
Danes sem že dopoldne odkolesarila proti Bregu. Kipa ni bilo težko najti, saj se ob njem gnetejo množice. Ok, malo pretiravam, ampak ustavi se čisto vsak. Nisem vedela, kaj točno naj si mislim, zato sem še enkrat zapeljala kolo do kipa zvečer.
Torej... Zelo primerna se mi zdi postavitev kipa osebi, ki je Ljubljano obnovila po potresu. Menda je bil Hribar tudi vzoren politik in zagrizen domoljub. Njegov konec je po mojem mnenju bizaren. Da se 90letnik vrže v Ljubljanico, zavit v Jugoslovansko zastavo, ni ravno pokazatelj normalno strukturiranega osebka. Ali pač?
Kakorkoli, zdaj mi je jasno, zakaj je bila obdržana platforma nad stopnicami na Bregu. Da ima kip kje stati. In ravno prav zapolni razgledno teraso. Všeč so mi bronasti kipi, ki tu in tam potegnejo na zeleno. Hribar zgleda jako simpatičen gospod in celotna reč je ravno prav velika. Tudi ideja o dvodimenzionalnem ozadju iz katerega se odlepi trodimenzionirana silhueta je fajn. Ampak zakaj morajo biti vsi novodobni kipi po centru Ljubljane tako zelo depresivni, tega pa ne razumem. Res je monument mogočen, je pa daleč od veselega. Podrti tramovi Ljubljane in prime te, da bi skočil Hribarja podpreti iz ene smeri, saj zgleda kot da pada. V Ljubljanico? Ne, nagib je v kontra smer. Za človeško figuro ima tudi narobe proporce. Če bi imel stegnjene roke, bi mu te visele do kolen. Ampak temu se verjetno reče umetniška svoboda avtorja.

In če pogledamo s pravega kota, je krog na ozadju ravno v pravi višini, da Hribarju zariše fino avreolo. Dajte no!

Se pa vseeno veselim naslednjega zmenka v mestu, ko bom lahko na vprašanje "Kje se dobimo?" odgovorila z "Pri Hribarju!". Ampak pazite na mini, skoraj nevidno stopnico. Jaz sem se že spotaknila. Med mojim postopanjem okoli kipa, so mi sledili vsaj še trije.

Le kakšne in koliko novosti nas še čaka pred volitvami?

Fižol in pojoča žlica

2010-09-02T17:52:00.000+02:00

Ni ga čez zelenjavo z domačega vrta. Stročji fižol je brez nitk, zdrave zelene barve, odtrgaš ga lahko v dimenziji, ki jo želiš, v ustih se stopi. Čeprav mi ni jasno, zakaj ga vedno porežem na obeh koncih. Najbrž zato, ker se to pač tako naredi pri nas doma. Meni osebno so ošiljeni zaviti konci fižolovih strokov strašansko všeč. Fižol je bil v moji domeni, potem pa sem se odstranila iz kuhinje in pult prepustila mojstru. Sploh me ne zanima, kaj vse je padlo v enolončnico. Bila je vrhunska in sploh je nimam namena narediti kdaj sama, ker se je Robi tako izkazal, da ne vidim poante v rinjenju zraven.
Žlici sta dolgo ropotali po obeh krožnikih in na koncu sva ju pomazala še s kruhom.

In je šla po gobe

2010-09-01T21:38:00.001+02:00

Na uho nam jebila prišepnjena novica, da so gozdovi že polni gob. Dragocena informacija, ne bodi ga len in sline po praženih gobah z jajčko, so naju z očijem že navsezgodaj katapultirale s postelj. Šla sva v gobarsko meko, Smrekovec nad Ljubnim. In še najina popolna bojna oprema: smučarske palice, zadekana do vratu, dva nožka in gajbica za previdno zlaganje naplenjenih klobučarjev.

Domov sva prišla z dvema dolgima nosoma in eno napol posušeno lisičko. Dva glivasta primerka z druge fotke sta neužitna ali pa ne dovolj žlahtna za naš lonec. V ozadju taiste fotke pa v levem kotu žalostna prazna pletena košara. Vsa situacija je izgubila na tragičnosti zaradi pravljičnega gozda, po katerem sva se sprehajala. Pobožala sem nekaj blazinic najmehkejšega maha, objela par debel nimampojmakaterega drevesa in mežikala v sonce.
Nisem pa zagledala niti ene družine meni najljubše gobe, rdeče mušnice. Ah...

Bemtiš!

2010-09-01T21:11:00.002+02:00

Vzamem prvi dopust v življenju, da se bom s puško na rami zakadila med knjige. Potem spakiram in odvihram v Šempeter. Vaški mir je bil od nekdaj moje pribežališče učenjaških poskusov, kar se sicer še nikoli ni izkazalo za najbolj modro potezo. Tokrat je bila moja distrakcija žabec na počitnicah. In seveda razen opazovanja tega človečka, nisem naredila popolnoma ničesar drugega.

Mali je res kul. Rad ima grozdje, jesti ga morajo tudi vsi prisotni, še najslabše pa so jo odnesle naše kokoši, ki komaj stojijo na tankih nogicah od vseh grozdov, zmetanih čez ograjo. Non stop čeblja, zdaj je v fazi "Kaj to?". Do zakajev še nismo prišli.
Opazovala sem tudi sebe. Pri njemu se zapletam okoli detajlov in se takoj spustim v popolnoma nesmiselno prerekanje. Pogajava se okoli barv, težim mu, naj bo malo pri miru in za njem tekam s fotoaparatom, ga priganjam in ga stiskam tudi takrat, ko on za to res nima časa. Po pomoti sem mu na zobno ščetko celo stisnila zobno pasto za odrasle. Joj! In zraven gledam mojo mamo, kako točno ve, kje popustiti, pa je stvar rešena. Z njo sta, kdo bi si mislil, največja zaveznika.

In sem danes ponovno pakirala in hop nazaj v Ljubljano za svojo pisalno mizo.